Telo

za -

Zadnje bojišče.

Ko se ljudje digitalno povežejo, imajo občutek, da so se končno znebili telesa. Telo je za njih simbol realnosti, pred katero hočejo zbežati. Toda kdo pravi, da je telo sploh še kaj realnega? Je kaj bolj irealnega, fiktivnega in konstruiranega od telesa? Mar ni telo le še plen industrije imidža in korporacij, ki tržijo telo (modni kreatorji, dizajnerji, kozmetika, farmacija, plastična kirurgija, fitness, zdrava hrana, reklame), le še pasivni konzument, ki niha med anoreksijo in bulimijo, le še ogaben in srhljiv nebodigatreba, potreben stalnega retuširanja, stalnega redekoriranja in stalne higiene? Vsekakor, telo je le še podatek. Izgubilo je misijo, angažma – dobro je le še za tuširanje, aerobiko, vitamine, diete, silikon, bodybuilding, modo, steroide in retoriko korporativnih logotipov. Telo je inkorporirano. Signale dobiva z reklamnih panojev. Je dobro za seks? Ne, zaboga! Kaj pa aids, virusi, bolezni, viagra, strah pred fizičnim kontaktom, obsedenost z varnostjo? Telo je bolj panično, bolj strupeno, bolj sterilno in bolj nevarno kot kadarkoli. Ne zaupamo mu več. Razlog več, da se ljudje sprašujejo: je telo sploh še moje? Povsem upravičeno, kajti telo je le še bojišče ideologij, ki ga hočejo regulirati in ugrabiti, ideologij, ki hočejo človeku vzeti pravico do svobodnega razpolaganja s telesom. Zakaj bi še potrebovali telo, če pa nad njim nimamo več nobene kontrole? In da bi bila mera polna, ga jebejo še biologija, gravitacija in čas.

Vstopi Telo, poljska obešenjaška obdukcija sodobnih odnosov do telesa. Mrliški oglednik (Janusz Gajos) pride na kraj zločina: nekdo se je obesil. Oglednik si ogleda truplo, toda ko pogleda stran, truplo vstane in odkoraka – samomor očitno ni uspel. Kdo ve, to je morda pomežik filmu Golob je sedel na strehi in razmišljal o življenju, ali pa signal, da mrtvi včasih ponovno vstanejo (hej, film je poljski, Poljska pa je obsedena s katoliško mitologijo). Kakorkoli: to je prvo telo. Drugo telo je Olga (Justyna Suwala), oglednikova hči, ki jo žalovanje za materjo, sovraštvo do očeta in prezir do lastnega telesa tako mučijo, da postane anoreksična, zato jo oče prepusti tretjemu telesu, psihoterapevtki (Maja Ostaszewska), ki pa je po malem tudi new-age šamanka in celo spiritualistka, saj je prepričana, da lahko komunicira z mrtvimi. Teles se tu ne manjka, tako živih kot mrtvih, še bolje mrtvih, kajti šele, ko so ljudje mrtvi, so sposobni komunikacije, stikov. Šele, ko so mrtvi, imajo občutek, da so povezani, da se ne morejo izgubiti, da se z njimi nekaj dogaja in da so del “razširjene zavesti”. Posmrtno življenje, ki ga kliče Telo, še najbolj spominja na cyberspace, v katerem si ljudje oddahnejo, saj lahko tam živijo brez telesa, anatomije in anoreksične tesnobe, kot del globalne cyber zavesti, kot dadaistični menihi, hedonistični pogani, anarhistični profeti, eterični nekromantiki in fraktalni boemi, vzvišeni kritiki družbe, zunanjega sveta, “omejene” realnosti in telesa. Nekoč so verjeli, da je sveto v onostranstvu, danes pa se je sveto, kot pravi Mark Dery v knjigi Escape Velocity (1996), preselilo v cyberspace, toda dogaja se mu to, kar se je zgodilo tudi telesu – postal je prostor bolezni (virusi), komercializacije (.com) in indoktrinacije (forumski trušč).