Marjan Horvat  |  foto: Arhiv Narodne in univerzitetne knjižnice Slovenije

26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Kultura

Slovensko dekle, čuvaj se!

Razstava o Slovenkah v Združenih državah Amerike

Marija Krek se je leta 1921 z družino preselila v ZDA in si ustvarila povsem drugačno življenje od tistega, kakršno bi živela, če bi ostala v Sloveniji.

Marija Krek se je leta 1921 z družino preselila v ZDA in si ustvarila povsem drugačno življenje od tistega, kakršno bi živela, če bi ostala v Sloveniji.
© Arhiv Narodne in univerzitetne knjižnice Slovenije

Skoraj vsak drugi Slovenec ima sorodnika, ki je v preteklem poldrugem stoletju odšel v Združene države Amerike s trebuhom za kruhom. V 19. in 20. stoletju se je s slovenskega etničnega ozemlja »čez lužo« izselilo več kot 500 tisoč Slovencev in Slovenk. Množično izseljevanje v ZDA, zlasti iz Kranjske, Dolenjske in Bele krajine, je bilo intenzivno predvsem do leta 1924, po tem letu pa so ZDA z novo migracijsko politiko priseljencem priškrnile vrata. Veliko Slovencev je našlo dom v Ameriki že pred stoletjem. Precej pove podatek, da je leta 1910 v ZDA 183 tisoč ljudi izbralo za svoj materni jezik slovenščino, od tega jih je bilo 60 tisoč že rojenih v novi domovini.

Posebno mesto med priseljenci v ZDA, kot je razvidno z razstave V obljubljeno deželo: Slovenke v ZDA, ki je ta čas na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici, zavzemajo ženske. Melania, žena milijarderja Donalda Trumpa, razvpitega republikanskega kandidata za ameriškega predsednika, torej ni edina Slovenka, ki pušča pečat, kakorkoli ga že ovrednotimo, v deželi »onkraj luže«. Res pa je, da so zgodbe Slovenk v Ameriki v primerjavi z zgodbami moških prezrte. Razstava skuša to popraviti.

Izseljevanje v ZDA

Zgodovina preseljevanja Slovencev v ZDA je dobro raziskana. Marjan Drnovšek, odličen poznavalec te tematike, v prispevku Množično izseljevanje v Združene države Amerike piše, da so bili prvi slovenski priseljenci v ZDA katoliški misijonarji, krošnjarji, iskalci zlata v Kaliforniji, vojaki, po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865 pa so tja prispele tudi prve skupine kmetovalcev z Gorenjskega. Med osvajalci »divjega zahoda«, ki so se borili za zemljo, so bili torej tudi Slovenci. Med pionirskimi priseljenci v ZDA Drnovšek in drugi raziskovalci posebej omenjajo misijonarje, zlasti Friderika Barago, ki je stopil na ameriška tla leta 1830. Katoliško vero je širil med ameriškimi Indijanci in v jeziku ljudstva Očipva napisal več verskih knjig, slovar in slovnico, rojakom pa je o tem ljudstvu leta 1937 spregovoril v knjigi Opis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike.

Antonija Baraga, mlajša sestra misijonarja Friderika in zaročenka literarnega zgodovinarja Matije Čopa, je bila uradno prva Slovenka v ZDA. Tja se je preselila leta 1837.

Antonija Baraga, mlajša sestra misijonarja Friderika in zaročenka literarnega zgodovinarja Matije Čopa, je bila uradno prva Slovenka v ZDA. Tja se je preselila leta 1837.

V drugi polovici 19. stoletja se je začelo množično preseljevanje Slovencev in Slovenk v ZDA. »Odhajali so zlasti mladi ljudje v najbolj rodnih letih, sprva fantje in možje, kasneje tudi dekleta z otroki. Večina je res zmogla samo denar za pot, vse premoženje je imela s seboj v culi, košari in kovčku … Glavna vabljivost je bila višja plača za enako delo kot doma, čeprav se je mnogokrat pozabilo na nepredvidljivost ameriškega trga delovne sile in večje življenjske stroške,« piše Drnovšek in dodaja, da je bil mit o obljubljeni deželi že konec 19. stoletja presežen. »Odhajajoči so dobro poznali delovne razmere in večina je vnaprej izračunala prihranke ob dve-, tri- ali večletni odsotnosti.« Številni so se vrnili. »Povratniki so prinašali domov del ameriškega načina življenja, ki se je kazal v mišljenju, obnašanju, oblačenju in celo prehrani.«

Belokranjka Katka Zupančič, pisateljica in pesnica, je leta 1923 odšla v Chicago za možem Jakobom.

Belokranjka Katka Zupančič, pisateljica in pesnica, je leta 1923 odšla v Chicago za možem Jakobom.

Pot v ZDA, pojasnjuje Drnovšek, je večina izseljencev začela z nakupom vozovnic pri izseljenskem agentu v Ljubljani. Pisarne teh so bile v glavnem na Kolodvorski ulici. Januarja 1914 so ljubljanske mestne oblasti registrirale kar sedem pisarn, ki so zastopale različne ameriške družbe. V Ljubljani je izseljencem z nasveti pomagala tudi leta 1907 ustanovljena »slovenska podružnica« avstrijske Družbe sv. Rafaela za varstvo katoliških izseljencev iz Kranjske, Koroške in Primorske. Še več informacij so dobili iz priročnikov, letakov, glasil, zlasti pa iz časopisja, ki je Slovence podrobno obveščalo o razmerah v ZDA. Večina izseljencev se je z vlakom odpeljala proti atlantskim pristaniščem, med Slovenci je bila najbolj priljubljena »francoska črta«, ki jih je vodila z vlakom prek Trbiža, Basla in Pariza do Cherbourga na atlantski obali.

Melania, žena milijarderja Donalda Trumpa, ni edina Slovenka, ki pušča pečat, kakorkoli ga že ovrednotimo, v deželi »onkraj luže«.

Največ slovenskih izseljencev, ugotavlja Drnovšek, je prvi stik z Ameriko doživelo v New Yorku. Skozi priseljenski center Castle Garden na južnem robu Manhattna in kasneje Ellis Islanda je na ameriška tla vstopilo 12 milijonov priseljencev, med njimi v času množičnega priseljevanja 92 tisoč Slovencev. Ko je ladja zaplula v newyorško pristanišče, so že od daleč zagledali Kip svobode, simbol ZDA, tik ob njem pa Ellis Island, imenovan Otok solza. Slovencem so ob prihodu v ZDA z informacijami pomagale različne organizacije. Že na Ellis Islandu so dobili v roke brošure, kot so To-le vzemi, priročnik Viktorja Kubelke Slovensko-angleški razgovori, katoliško glasilo Ave Maria itd. V privajanju na novo okolje pa so jim bile v pomoč slovenske podporne organizacije, ki so bile različne po nazorskih in ideoloških usmeritvah.

Apolonija Pirc je leta 1855 z družino odšla v Minnesoto, kjer je deloval njen brat misijonar Franc. Danes mestece Pierz, poimenovano po njem, šteje 1277 duš. Na sliki je spomenik ustanovitelju.

Apolonija Pirc je leta 1855 z družino odšla v Minnesoto, kjer je deloval njen brat misijonar Franc. Danes mestece Pierz, poimenovano po njem, šteje 1277 duš. Na sliki je spomenik ustanovitelju.

Slovenka, bodi previdna!

Po pisanju Helene Janežič, ene izmed organizatork razstave V obljubljeno deželo: Slovenke v ZDA, je splošno znano, da so Ameriko imenovali »raj za ženske«, saj so te v primerjavi z moškimi, ki so bili med priseljenci v večini, uživale poseben status. Prav vsi priročniki in zgodovinski pregledi jim namenjajo posebna poglavja. 

Slovenke so v novo deželo sledile možem, redkeje so potovale same. Pred odhodom v ZDA je ženske svarila zlasti avstrijska Družba sv. Rafaela, saj »dejstvo je in ostane, da je ženska v tujini v vsakem oziru bolj izpostavljena raznim nevarnostim v naši materialistični in nenravni družbi,« so opozorili v Kažipotu za izseljence. Tam beremo tudi o nevarnosti, ki preti dekletu, ko potuje na tuje, saj mora paziti, da se ne ujame v mreže zapeljivcev, v vlaku naj se vozi v oddelku za ženske in nasploh naj bo v svojem občevanju zelo previdna. »Ne sprejema naj od sopotnika nikakih jestvin ali pijač. Dostikrat so že zapeljivci v tako pijačo umešali omotne stvari in onečastili omoteno dekle.« Podobna svarila so dekleta brala tudi v knjižici To-le vzemi: »Sem si prišla poštena, nepokvarjena. Toda vedi, že je pripravljenih sto in sto zanjk, sto in sto skušnjav, da te bodo storile nesrečno, kakor še sto in sto druzih tvojih tovarišic … Slovensko dekle, čuvaj se! Bodi previdna!« Janežičeva navaja tudi knjižico Zore Vitomir iz leta 1915 Kažipot ameriškim Slovenkam ali kaj mora vedeti vsaka odrasla Slovenka. V njej avtorica slovenske priseljenke opozarja, da je življenje v ZDA drugačno kot v idilični hribovski Sloveniji, od koder je prišlo največ priseljenk. »Ni čudno, da se naši naseljenki zdi, da je prišla na drug svet. Tu se zanjo prične drugačno delo, drugačna obleka, drugačna hrana, drugačni običaji, drugačne življenjske okoliščine; skratka, človek mora tu pričeti na novo živeti.« Vitomirjeva, kar je verjetno psevdonim Slovenke, ki je živela v Chicagu, svari rojakinje v ZDA pred prehitro možitvijo. Svari jih pred prenagljenimi odločitvami, pred surovimi in nepoboljšljivimi ženini in – ti se ji zdijo najhujši – kvartopirci.

Angela Gospodarič, učiteljica in nekdanja taboriščnica, je leta 1949 našla nov dom v San Franciscu, končala študij na tamkajšnjem učiteljišču in se zaposlila v majhnem mestu Pixley.

Angela Gospodarič, učiteljica in nekdanja taboriščnica, je leta 1949 našla nov dom v San Franciscu, končala študij na tamkajšnjem učiteljišču in se zaposlila v majhnem mestu Pixley.

Toda Slovenke v ZDA je prežela Amerika. Marjan Drnovšek navaja zapis anonimne avtorice, ki je leta 1900 v članku Slovenke v Ameriki zapisala: »Ko slovenska dekleta vdahnejo liberalni ameriški duh, se tudi same spremenijo.« Avtorica z začudenjem opisuje, kako se dekleta iz skromnih in brezbrižnih žensk spreminjajo v ponosne ženske, ki bodo storile vse za svojo blaginjo in za blaginjo družine.

Zgodbe Slovenk v ZDA

Na razstavi v NUK-u so predstavljene pisateljice, književnice, novinarke in tudi čisto »navadne« ženske, ki so same ali z družino v preteklih dveh stoletjih odšle v Ameriko. Zanimivo je, da avtorji razstave za rdečo nit niso vzeli zgodbe katere izmed slovenskih intelektualk v ZDA, ampak zgodbo Marije Krek, torej zgodbo slehernice, ki je odšla iz Slovenije in si v ZDA ustvarila povsem drugačno življenje od tistega, kakršno jo je čakalo, če bi ostala doma.

Splošno znano je, da so Ameriko nekoč imenovali »raj za ženske«, saj so te v primerjavi z moškimi, ki so bili med priseljenci v večini, uživale poseben status.

Marija Krek se je rodila leta 1906 v poljanskih hribih nad Škofjo Loko, bila je hči posestnika iz Gorenjih Brd. Preden je dopolnila deset let, je oče odšel v Ameriko za boljšim zaslužkom. Več let je delal v rudniku. Leta 1920 je v pismu naročil ženi, naj proda živino in orodje, odda kmetijo v najem in se z otroki preseli k njemu v ZDA. Leta 1921 je mati z otroki pri Logatcu zapustila Kraljevino SHS in se nekaj dni pred božičem v Trstu vkrcala na ladjo Belvedere. Po dobrih treh tednih plovbe so zagledali Kip svobode in prek Ellis Islanda vstopili v ZDA. Ko so prestali preglede na »Otoku solza« so se z vlakom odpravili v notranjost dežele k možu in očetu. Štiri dni so potrebovali do mesteca Raton v Novi Mehiki, kjer je v rudarski naselbini Yankee delal oče Jernej, že preimenovan v Jerryja. Micka je po prihodu v ZDA postala Mary. Delo je našla v stričevem hotelu in restavraciji. Pri 17 letih se je zaljubila v Ivana Bizyaka iz Ospa, nekdanjega avstrijskega vojaka, ki se je leta 1921 preselil v ZDA.

Marie Prisland, znana časnikarka in borka za pravice žensk, se je leta 1906 s komaj 15 leti sama odpravila v ZDA, da bi zaslužila za šolnino na učiteljišču. Ostala je tam.

Marie Prisland, znana časnikarka in borka za pravice žensk, se je leta 1906 s komaj 15 leti sama odpravila v ZDA, da bi zaslužila za šolnino na učiteljišču. Ostala je tam.

Na razstavi je predstavljena tudi zanimiva življenjska zgodba Antonije Baraga, uradno prve Slovenke v ZDA. Bila je mlajša sestra misijonarja Friderika. Zaročena je bila z jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem Matijo Čopom. Po njegovi smrti leta 1935 je z bratom Friderikom, ki je leta 1937 obiskal domovino, odšla v ZDA in pri družini Abbot pomagala kot gospodinja, kuharica, perica in učiteljica. O svojih doživetjih na poti in prvih občutjih v ZDA je pisala sestri Amaliji. Očarali so jo vožnja s parnikom po reki Hudson in kanalu Erie, čudesa niagarskih slapov in tudi živahno življenje, ki so ga živeli Američani. 

Slovenke v ZDA je prežela Amerika. Iz skromnih deklet so se spremenile v ponosne ženske, ki bodo storile vse za svojo blaginjo in blaginjo družine.

Tuja ji je bila le verska raznovrstnost v novi deželi. »Prvič bivam v deželi, kjer ni katoliška vera prva, ampak tuja, in večkrat sem si mislila, kako se počuti protestant ali hebrejec pri nas. Naše cerkve so povsodi najmanjše in najsiromašnejše, templi raznih ločin pa se košatijo v svojem krasu. Američani si stvar seveda prav olajšujejo in ne priznavajo nobene vere, vendar so prav dobri, skromni, res vljudni ljudje in imajo izvestno najblažja čustva, često so bolj kristjanski nego oni, ki se za kristjane štejejo.« Apolonija Pirc, poročena Noč, se je v ZDA preselila skupaj z možem in štirimi otroki in je bila prva Slovenka, ki je tja odšla z družino. Selitev jim je leta 1855 svetoval njen brat, misijonar Franc, to pa je hudo razburilo Janeza Bleiweisa, urednika časnika Novice. Motilo ga je, ker je njen mož Noč zapustil domači grunt, »ki ga je, ker žena ni imela več ostanka v svoji domovini, na vrat na nos prodal in komej toliko zanj skupil, kolikor jim bo za pot v Novi Jork potreba … Kaj bo prosti kranjski kmetič začel samotež v Ameriki? S čim bo svoje pravice branil? Sicer pa mora v ženinu precej velik plamen ljubezni goreti, da gre za ljubico celo v Ameriko!« se je hudoval Bleiweis. Kasneje je v Novicah objavil Apolonijino pismo s podrobnim opisom poti in njenega življenja v Minnesoti, kjer je deloval brat Franc. Apolonija ob odhodu ni bila več mlado dekle, saj je imela 49 let in napol odrasle otroke.

Vipavka Anna Praček Krasna, ena izmed najbolj znanih ameriških Slovenk, se je preselila v ZDA leta 1920. Bila je književnica in časnikarka. 0

Vipavka Anna Praček Krasna, ena izmed najbolj znanih ameriških Slovenk, se je preselila v ZDA leta 1920. Bila je književnica in časnikarka. 0

Zanimiva je tudi zgodba Marije Trobec, rojene na Logu pri Polhovem Gradcu, ki je leta 1870 našla nov dom v Ameriki. O njenih doživljajih s poti in v Novem svetu zvemo iz pisem, ki jih je pošiljala v domovino, nekatera izmed njih pa je objavila Zgodnja Danica. Marija se je bratu Jakobu pridružila v kraju Wabasha v Minnesoti, kjer je bil duhovnik med pretežno nemškimi naseljenci. Pri njem je gospodinjila, mu pomagala pri verskih obredih, pela in igrala na orgle. Tudi njo je presunilo spoznanje, da je veliko priseljencev v Novem svetu protestantov z drugačnimi pogledi na verske obrede. »Kar časno zadeva, so Amerikanci tako izurjeni, da menda nobeno ljudstvo ne tako: kar pa dušo tiče in skerb za večno zveličanje, so pa tako nevedni, in taki reveži, da se Bogu usmili.« Povsem drugačna je zgodba Belokranjke Katke Zupančič, pisateljice in pesnice, ki je leta 1923 odšla v Chicago za možem Jakobom. Takoj po prihodu se je vključila v delo slovenskih organizacij in začela pisati za Mladinski list, Majski glas, Ameriški družinski koledar, Prosveto, Proletarec in Cankarjev Glasnik.

Med Slovenkami v »obljubljeni deželi« organizatorji razstave niso mogli niti mimo zgodbe Angele Gospodarič, učiteljice in nekdanje taboriščnice, ki je leta 1949 odšla v San Francisco, končala študij na tamkajšnjem učiteljišču in se zaposlila v majhnem mestu Pixley.

Marie Prisland, rojena leta 1891 na Rečici ob Savinji, pa se je s komaj 15 leti sama odpravila v ZDA, da bi si v treh letih prislužila dovolj za šolnino na učiteljišču. Zaposlitev je našla v tovarni stolov v Sheboyganu ob Michiganskem jezeru, severno od Milwaukeeja. Ko je po treh letih ugotovila, da ne bo zaslužila dovolj za šolnino, je opustila misel na vrnitev. Poročila se je s Slovencem Johnom Prislandom, končala poklicno šolo in nato delala kot knjigovodkinja. Hitro se je vključila v delo slovenskih organizacij in postala redna sodelavka časopisov in revij v Sloveniji in ZDA. Najpomembnejša je njena vloga v prizadevanju za pravice žensk in izboljšanje njihovega položaja v družbi. Na njeno pobudo je leta 1926 v Chicagu nastala Slovenska ženska zveza, prva slovenska ženska organizacija v ZDA. Kasneje je ustanovila še časopis Zarja s podnaslovom Mesečnik za slovensko ženstvo v Ameriki, ki izhaja še danes.

Knjižico z napotki o ravnanju v novi domovini To-le vzemi so slovenski priseljenci v ZDA dobili v roke že na Ellis Islandu.

Knjižico z napotki o ravnanju v novi domovini To-le vzemi so slovenski priseljenci v ZDA dobili v roke že na Ellis Islandu.

Anna Praček Krasna je ena izmed najbolj znanih ameriških Slovenk. Rodila se je leta 1890 na Vipavskem v družini z 11 otroki. Trmasta Vipavka se je leta 1920 odpravila v Ameriko za fantom Adolfom Krašnjo, ki je odšel »čez lužo« leto dni prej. Naselila se je v mestecu Parkhill v Pensilvaniji. Bila je brez poklicne izobrazbe, vendar inteligentna in delavna. Naprej je bila služkinja in delavka. Leta 1923 se je poročila z rudarjem Adolfom in šest let kasneje sta se preselila v New York. Sprva je bila v največjem ameriškem mestu natakarica, nato zdravnikova asistentka in še otroška negovalka. Ves čas pa se je ukvarjala z literaturo, začela je s poezijo, kasneje pa pisala kratko prozo in dramska besedila. Leta 1950 je izšla njena prva pesniška zbirka Za lepše dni. Pisala je tudi za izseljenska glasila. Vrhunec časnikarskega dela je doživela, ko je postala pomočnica urednika in nato urednica Glasa naroda, med letoma 1954 in 1963 pa je bila tudi njegova lastnica.

Na razstavi so predstavljene še druge zanimive Slovenke v ZDA. Med njimi so že v ZDA rojena Mary Jugg Molek, magistrica psihologije in književnica, Milena Šoukal, slovenska pisateljica iz Chicaga, Mara Cerar Hull, časnikarica in pesnica, in Rose Mary Prosen, pesnica in univerzitetna predavateljica, ki bi si zagotovo zaslužile temeljitejše obravnave. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.