Film / Neznana Slovenija

Kwame Anthony Appiah, profesor filozofije na univerzi New York in avtor knjige Kodeks časti – kako se zgodijo moralne revolucije, v magazinskem dodatku časopisa New York Times odgovarja na velike moralne dileme, pred katerimi se znajdejo bralci. Nedavno mu je neka starejša bralka pisala, da je njen mož pred leti umrl in da je potem našla njegove dnevnike, na katerih pa je pisalo: “zasebno” in “zaupno”. Kaj naj zdaj naredi z njimi? Sama vidi le tri možnosti. Prvič, da jih uniči. Drugič, da jih obdrži, tako da jih bodo odkrili šele po njeni smrti. In tretjič, da jih izroči otrokoma iz moževega prvega zakona. Najraje bi jih uničila, kar je logično – če so bili nekaj “zasebnega” in “zaupnega”, potem niso za druge oči. Obenem pa se ji to ne zdi povsem logično: mar ne bi bilo bolje, če bi jih izročila njegovima otrokoma, saj bi s tem dobila vpogled v očetovo intimno življenje in lažje razumela, zakaj je bil tak, kot je bil, zakaj sta imela z njim tako kompliciran odnos in zakaj se je, navsezadnje, ločil? Gospa pride torej do enakega sklepa kot Oscar Wilde pred 120 leti. V njegovi sloviti drami Važno je imenovati se Ernest namreč Algernon, lažni Ernest, neki gospodični dahne: “Ali res pišete dnevnik? Vse bi dal, da bi lahko pogledal vanj. Smem?” Mladenka prekrije dnevnik, rekoč: “O, to pa ne. Veste, to so le zabeleženi vtisi in misli zelo mladega dekleta, zatorej namenjeni objavi. Upam, da boste to kupili, ko bo objavljeno v knjižni obliki.” Ljudje pišejo dnevnike zato, da bi se jih bralo. Da bi bili objavljeni. Da bi prišli v javnost. Še toliko bolj, če naj njih piše “zasebno” ali “zaupno”. Če mož tiste gospe ne bi hotel, da kdo bere njegove dnevnike, potem bi jih sam uničil. Saj je vedel, da jih bodo po njegovi smrti slej ko prej – neizogibno! – odkrili. Nič, očitno je hotel, da se jih bere.