Matej Bogataj

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

Achille Campanile: Zgodbe proti nespečnosti

Izbor, prevod in spremna beseda Janko Petrovec. LUD Literatura, zbirka Stopinje, Ljubljana 2015. 186 str., 22 €

+ + +

Humoreske z zrcaljenjem

Ko začnemo brati po nekaj strani dolge kratke zgodbe, se najprej spomnimo Campanilovega rojaka in prijatelja, preberemo potem, Pirandella; tudi pri njem je v pretežno meščanskem svetu razpoka, iz katere se napajajo bistroumni nesmisli. Le da je Pirandello bistveno več dal na ontološko negotovost dramskih oseb, Campanile pa je bolj šegav in imamo občutek, da gre za humoreske nekoliko starejšega kova.

Njihov humor se napaja iz zamenjav. Žeparju na vlaku, ki se pritožuje, da ima tatinski obraz in ne more krasti, pripovedovalec ukrade denarnico. Svojo. Slavljencu v govoru povedo, da slavijo nepomembnost, skromnost, neopaznost. Psihiatru, ki preoblečen pride na zabavo, da se gostiteljica ne bi splašila, se zmeša, detektiv za kraje obtoži psihiatra, gostitelj pa izgine s kosi jedilnega pribora. To so tipi kratke zgodbe o zamenjavah, dvojništvu, drseči identiteti in soočenju nasprotujočih si značajskih lastnosti, ki jih je v resnejši in bolj zavezujoči obliki gojila postromantika, kasneje pa zaradi odločnih in paradoksalnih preobratov prevzela tradicija časopisne kratke zgodbe ameriškega tipa.

Campanile danes deluje nekoliko starinsko, humor je od njegovih zgodb postal okrutnejši, bolj fizičen, mračnejši. Vendar slutimo tisti moderni obup in zgroženost nad muhavostjo usode, ki suka in goni njegove protagoniste, slutimo, da je za pisanjem zgroženost, ne samo poskus ugajanja. Vse to se potrdi v končnih Tragedijah v nekaj replikah, ki pridejo pravzaprav do konca moderne drame, menda že na začetku modernizma, v dvajsetih letih. Nihče v prizoru, ki se dogaja nikjer, molči. In podobno. Očitno iz tradicije nemega filma in njegovih gagov – eden od njih je ob veliki finalni in terminalni vlogi drugorazrednega šmiranta tudi popisan – izhajajoča pisava, ki stavi na preobrate in presenečenja, se postopno pomika proti redukciji izraznih sredstev, proti redkobesednosti in molku. Vmes pa celoten razpon.

Zgodbe so skoraj uni-formne, uglašene na isto temo varanja in lova na lovca, pogosta je zamenjava subjekta, še pripovedovalec se nam včasih razkrije kot vse kaj drugega, kakor se nam predstavlja na začetku. Zdi se, da gre v podtonu za kritiko meščanstva iz tridesetih let in nasploh, to pa Campanila miselno, ne pa tudi formalno, približuje vsem tistim radikalnejšim gibanjem iz prve polovice XX. stoletja, ki so našla v šokiranju tega sloja plemeniti namen obstoja – dokler jih niso flegma pokupili in so se sama veselo razprodala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.