Neslavno slavna Florence

zadržan +

Talent.

Ker so televizije polne resničnostnih šovov, v katerih “mali ljudje” dobivajo priložnost, da ujamejo 15 minut slave, da pokažejo talent in da se pri tem – to je itak vedno “pojnt of ta šov” – osmešijo, je bil res že čas za biografiranje Florence Foster Jenkins, ameriške bogatašinje, ki je začutila silno, tako rekoč grandomansko potrebo, da pokaže tudi svoj pevski, celo operni talent, ali bolje rečeno, netalent, kontratalent, antitalent (menda produkt okužbe s sifilisom in zdravljenja z arzenikom, ki ji je destabiliziral posluh). Florence, ki jo igra Meryl Streep, je bila velikodušna mecenka umetnosti, sponzorirala je koncerte in glasbene ustanove, ustanovila je celo svoj operni klub, toda imela je tudi blazno voljo do petja. Bolje bi bilo, če je ne bi imela. To, kar drugi počnejo pod prho, je počela na odru, najprej le interno, v svojem klubu, potem pa še na velikih, celo največjih odrih, recimo v Carnegie Hallu (1944). Kupila si je, kot vidimo, odre, učitelje petja, publiko, ovacije in celo – s pomočjo svojega prešuštnega moža, parazitskega šarmerja, ki ga igra Hugh Grant – kritike.

Njena tragedija je bila kakopak v tem, da se svoje groteskne, iritantne netalentiranosti ni zavedala – operne arije je pela s tako vnemo, s tako strastjo, s takim entuziazmom in tako evforično (brez občutka krivde), kot je Ed Wood snemal filme. Diskrepanca med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata je bila preprosto prehuda. Florence, naivna predhodnica youtubsko-resničnostne civilizacije, deluje tudi kot metafora sodobne neoliberalne družbe, v kateri so bogataši prepričani, da jih morajo vsi poslušati. Če pri tem fušajo (in Meryl Streep to počne brezhibno), toliko bolje – mali ljudje se z njimi lažje identificirajo, saj jih fušanje dela bolj ljudske. Stephen Frears, biograf ženskih usod (Kraljica, Philomena), ki vse skupaj splete v gemišt bulvarske farse, romantične komedije in kostumskega kiča, se trudi le, da Florence bi bi osmešil bolj, kot se je sama.