Julie Bonnie: Soba 2

+ + + +

Empatija in poslanstvo

Bonniejeva, sicer skladateljica in instrumentalistka, se v tem romanu odpravi v porodnišnico. V zakulisje stavka, da so otroci naše največje bogastvo, da je starševstvo radost vnaprej in že sama na sebi in da ni lepšega kot porod načrtovanega in želenega otroka; v zakulisje, kjer se odkrije predvsem nemoč sodobnih staršev, da bi se ob rojstvu otroka zares razveselili. Tudi zaradi akutne izčrpanosti, zaradi poporodne depresije, zaradi veličine naloge, ki jim je kar naenkrat dodeljena, če ne celo vsiljena.

Vse skupaj pripoveduje nekdanja plesalka z alterscene, ki je potovala s svojo glasbeno skupino in nastopala ob gejevskem paru; ta je kot vzporedno točko koncertu uganjal travestitske točke, se na odru zapeljeval – in hkrati tudi občinstvo – na tanki črti med provokacijo in škandalom. Gola in predana glasbi je zapeljevala množice. Dokler se ni vse skupaj sfižilo, geja v platano, skupina pa narazen. Partner po svetu, skladno s svojo nomadsko naravo, ona z dvema preživelima otrokoma na prisilno delo v porodnišnico. Tam preboleva izgubo ob pomoči drugim; materam, ki ne nehajo spraševati, kako se z otroki kaj dela in kako pogosto, koliko dojenja in koliko dodatkov, materam, ki obmolknejo in zasovražijo partnerje, materam, ki ne najdejo stika z otroki.

Pri vsem tem je bolnišnični režim nemočen, saj, koliko razberemo iz prizadetega in empatičnega pogleda pripovedovalke, je personal nekoliko otopel, bolečini ne pusti blizu, da ga ne potegne vase, hkrati pa se veliko bolj ukvarja z notranjo hierarhijo, napredovanji, mobingom, vsak dvom o funkcioniranju ogromnega bolnišničnega mehanizma pa je vzrok za takojšnjo izločenost. Ne vsi, nekateri ne privolijo v takšno obdelavo pacientk in novorojencev; s temi se pripovedovalka podruži in v njih najde oporo za vztrajanje pri delu.

Soba 2, naslovljena po eni od sob – v njej je poporodno otrpla mati, ki je izgubila stik s svetom in s sabo in postopno hira –, najde ravno v kontrastu med strastnim in umetniškim delovanjem ter brezosebnim bolnišničnim avtomatizmom ploden konflikt. Ta deluje seveda tudi navznoter in postopno ubija ustvarjalnost na račun procedure, ki z vodo iz banjice izlije tudi dojenčka in porodnico. Pisanju ne manjka strastnih podob nomadskega življenja alterbenda, opisov plesne vznesenosti, niti prizadetih podob tistih, ki bi jim morala točka preloma, rojstvo otroka, dajati spodbudo, pa jih samo pahne v stanje, iz katerega se jim ne uspe izkopati in priti na zeleno vejo. Strastno in prizadeto pisanje o drugem naličju reprodukcije.