Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Pamflet

Časopisni talibani

Množično odpuščanje na Delu in množično ukinjanje bankomatov po podeželju

Medijski bralci smo v zadnjih dneh naleteli na naslednji vesti: V Italiji je skupina univerzitetnih profesorjev v pismu pozvala vlado, da sprejme ukrepe za krepitev znanja pravopisa v šolah.

V današnjem samomorilskem napadu na afganistansko vrhovno sodišče v Kabulu je umrlo vsaj 19 ljudi.

Obe opisujeta dogajanja v drugih državah, toda med seboj se bistveno razlikujeta.

K prvi so članki pripisali ugotovitve profesorjev, da so v delih študentov našli napake, ki bi jih ne smeli dopuščati niti v tretjem razredu osnovne šole, in da je tri četrtine študentov dejansko polpismenih. Skratka, razvidna je poanta, da se bodoči intelektualci ne znajo več smiselno izražati v jeziku, ki bi bil jasen in razumljiv. Bralec tako natančno izve razlog dejanja, kot je profesorsko pismo oblastem.

H kabulski vesti pa vestičar doda opis, da se je razstrelitev dogodila na dvorišču sodišča, da so med žrtvami tudi ženske in otroci, da je policija zaprla cesto, ter da so na kraj dogodka prihiteli gasilci in reševalci. Dokaj veren opis dogodka ima eno samo pomanjkljivost, da ničesar ne razumemo. Pač, sporočilo nakazuje, da je zločin storil krvoloki talibanec.

Toda, v čem je sploh smisel takšnih sporočil, ki dogodka ne postavijo v razumljivi kontekst. Ali imajo talibani še kakšno drugo možnost, da bi brez bomb javno izražali svoje poglede? Kakšna je svoboda govora? Ali na sodnih procesih proti nasprotnikom režima omogočajo odvetnikom, da lahko svoje kliente branijo z vsemi legalnimi pravnimi sredstvi? So odločitve sodišč nedvomno pravične in poštene ali pa so le pravosodno krepelo za obračun z drugače mislečimi? Zgodovina pravosodja v partijski Jugoslaviji nas opozarja prav na zlorabo prava.

Vsega tega vest o kabulskem samomoru ne prinese, zatorej ni nobenega razloga, da bi jo slovenski mediji objavljali. Še zlasti, ker na enak način ne poročajo o smrti več prebivalcev vasi, ki so bili žrtve posega afganistanske vojske.

Novinarstvo ima lahko družbeni smisel ali pa je le tovarna nesmiselnih informacij. Ko je mogotec Stojan Petrič kupil osrednji časnik »Delo«, je napovedal razmah kvalitetnega žurnalizma. Toda v dobrem letu je dal odpustiti 40 novinarjev, v zadnjih dnevih izpostavljena pisca Petra Jančiča in Sonjo Merljak Zdovc. In kaj je bil razlog odpustitev? Želja po ustvarjanju še boljšega časnika, zaradi česar so 40 novinarjev zamenjali z drugo štirideseterico, seveda ob podobnih plačah? Nak, smer je enosmerna: odpuščanje starih mačkov pisanja in najemanje kakšnega honorarca za drobižek. Pot, ki vodi v uničenje dnevnika, zakaj časnik je močan natanko toliko, kot veljajo njegovi pisci, fotografi in uredniki.

Ko je prva Janševa vlada potegnila nekaj potez v smeri vmešavanja v politične vsebine časnikov, se je pojavila peticija 571 novinarjev in publicistov, ki so odločno protestirali. Ko danes Petrič z množičnim odpuščanjem drastično spreminja vsebino »Dela«, ni nobene peticije. Ko je pred letom francoski »Charlie Hebdo« doživel oborožen napad zaradi svojih vsebin, se je na Prešernovem trgu zbrala množica žurnalističnih protestnikov z majčkami: »Je suis Hebdo«. Ko danes »Delo« doživlja tajkunski napad na svoje vsebine, po istem trgu postopajo samo turisti. Tudi interni časopisni sindikat molči, kaj šele, da bi sredi tedna »Delo« ne izšlo; kot posledica stavke novinarjev proti množičnem odpuščanju kolegov in proti moderni strategiji lastnikov, ki jih vodi en sam motiv - nižanje stroškov, celo za ceno padanja kvalitete.

Dobesedno, minuli teden je premier Miro Cerar, ml. odbrzel s falconom v Pariz na rokometno tekmo med Slovenijo in Hrvaško. Mož, ki ga ne poznamo kot rednega gosta tekem slovenske rokometne lige, je tja odfrčal, da bi del rokometnega leska usmeril še nase. Bi to še sprejeli, saj je del mednarodne folklore, toda predsednik vlade je na avion vkrcal še moštvo treh svetovalcev!?? O tem klientizmu je poročal in problematiziral žepni Pozareport, ne pa gigantsko Delo.

Značilna poteza ob množičnih odpuščanjih dobrih novinarjev časnika Delo je odsotnost solidarnosti. Ta izpuhteva, najti jo je le v gestah solidarnosti z begunci, a še tam je bolj politična kot stvarna. Zakaj bi država prek meja sploh spuščala ilegalne prebežnike, ki so jih pred mejo dostavile protizakonite druščine, ki mastno služijo s trgovanjem beguncev? S tem pač proračun podpira ilegalno industrijo prevažanja nesrečnikov.

Gesta solidarnosti bi merila v drugo smer: v zahtevo, da država uzakoni kvote, se pravi število beguncev, ki jih letno sprejme. In potem denimo odpelje begunce kar iz taborišč ob sirski meji naravnost v Slovenijo.

V sami Sloveniji se sicer razrašča pavperizacija podeželja. Zdaj je NKBM sklenila ukiniti še bankomate na Vipavskem v Desklah in Dornberku. Bankirji so pač izračunali, da jih njuno vzdrževanje preveč stane, pa naj se ljudje zapeljejo nekaj deset kilometrov stran v večji kraj.

Bankomat predstavlja za mali kraj denarni vodovod. Brez njega doživi standard vaščanov boleči udarec. Lani so bankomat zaprli tudi v Osilnici, kjer pa so ga na novo odprli ob prisotnosti predsednika parlamenta Milana Brgleza, ki se je pohvalil, da je on osebno dosegel njegovo vrnitev. Se bo zdaj znova pognal v akcijo na Vipavskem? Ne, to je arhaično razumevanje politike. Tu bi morala intervenirati vlada. Tako kot velja pravilo, da morajo operaterji mobitela doseči pokritost bolj ali manj celotnega teritorija države, tako bi moralo veljati za banke, da ohranijo licenco za poslovanje samo, če imajo po celi državi enakomerno posejane poslovalnice in bankomate. Ali pa naj vlada ustanovi fond, ki majhnim naseljem zagotavlja osnovne institucije, kot so šola, kulturni dom, bankomat in pošta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.