Vrhunska in prikupna zvezda

Potem ko so organizatorji dan prej sporočili, da je vstopnic za ponedeljkov težko pričakovani nastop danskega sint mojstra in elektronskega producenta Trentemøllerja v redni prodaji zmanjkalo, se je med zamudniki razplamtel pravi lov za morebitnimi preostalimi vstopnicami. To je bila le še dodatna potrditev, da se obeta eden letošnjih bolj pričakovanih koncertov na naših tleh.

Ja, Trentemøllerjeva priljubljenost se po skupni turneji z Depeche Mode pred štirimi leti strmo vzpenja. Njegova preobrazba iz zadržanega elektronskega solista v rock zvezdnika pa je bila lepo vidna tudi, ko je v ponedeljek zvečer premierno le stopil pred slovensko občinstvo. Med nastopom v sklopu aktualne turneje, na kateri s koncertno zasedbo predstavlja zadnjo ploščo Fixion, se je večkrat sprehodil povsem v ospredje odra in s poskakovanjem do zadnjega kotička napolnjeno veliko dvorano Kina Šiška spravil v zrak.

No, ta njegova preobrazba se ni zgodila čez noč. Lepo vidna je bila denimo že na koncertnem posnetku Live In Copenhagen iz leta 2013, kjer je nekatere skladbe s prvih dveh, bolj subtilnih, minimalističnih elektronskih albumov, postavil v bendovsko podobo. Tej logiki pa je potem sledil tudi s ploščo Lost in še bolj z lansko Fixion. Čeprav je slednja povsem spodoben album, je po videnem v živo postalo še očitneje, da je nove skladbe bržkone ukrojil prav za koncertne nastope z bendom. Elektronsko niansiranje je zamenjal zvok kitar, bolj poudarjena je postala bas kitara, posledično pa so skladbe postale enostavnejše. Mnogi feni so ta preobrat sprejeli

zadržano, toda po desetletju elektronskega ustvarjanja je bilo jasno, da ga spet vleče v bolj rockovske vode, kjer je svojo glasbeno pot ne nazadnje začel. Večja pomanjkljivost tega obrata je bilo predvsem dejstvo, da se je v tem procesu nekoliko izgubil njegov prepoznavni izraz. Resda ni bilo dvoma o tem, da gre za njegovo glasbo, a podobnost s tem, kar so nekaj desetletij prej počele zasedbe Joy Division/New Order, The Cure ali pa Depeche Mode, je bila vendarle velika.

In še izrazitejša je v koncertni izvedbi, zaradi česar so na njegovem ljubljanskem nastopu na svoj račun nedvomno prišli privrženci atmosferičnega, temačnega post punka in new wava. Ob tem je glasba dovolj drugačna, da Trentemøllerju ne gre očitati kopiranja adutov omenjenih zasedb. Zdi se, da gre prej za njegovo odkrito in nostalgično naslanjanje na glasbo, s katero je odraščal, morebitne najstniške sanje pa lahko izživlja tudi zato, ker ima zdaj izvrsten bend.

Je pa hkrati res, da so najboljši odziv doživele bolj plesno in elektronsko zasnovane starejše skladbe. Ne le zato, ker so se z leti bolj usedle v ušesa njegovih privržencev – ti so poznali tudi najnovejše –, ali pa zaradi njihove plesne energičnosti. Pač pa tudi zato, ker je zapuščini post punka in new wava z njimi mojstrsko prevedel v sodoben, samosvoj in očarljiv kontekst.

No, čeprav je bil koncert bolj rockovski kot elektronski, je, po odzivu sodeč, zadovoljil apetite privržencev. Upravičeno. Bend je skladbe izvedel vrhunsko, Trentemøller pa se je tudi v vlogi rockovskega zvezdnika znašel nadvse prikupno. Še takih koncertov ...