Heni Erceg

Heni Erceg

3. 3. 2017  |  Mladina 9  | 

Serbian family tree

V Vukovarju so se pojavili plakati – na njih je narisano drevo, z njegovih vej visijo obešenci, dodan pa je pripis »Serbian family tree«. Kot krasna asociacija na ustaško eliminacijsko geslo »Srbe na vrbe« so se poleg teh plakatov pojavili tudi takšni s podobo Anteja Pavelića, vodje nekdanje hrvaške nacistične države.

Amnesty International v letnem poročilu o spoštovanju človekovih pravic ugotavlja, da so razmere na Hrvaškem skrb zbujajoče, da se »obuja fašistična ideologija in promovira vnetljiva ikonografija«, da so narodne manjšine, posebej srbska, diskriminirane, Srbi težko dobijo zaposlitev, tisti, ki so se vrnili na Hrvaško, pa imajo težave z vračanjem lastnine … »Obujanje fašistične ideologije pripomore k ustvarjanju sovražnega razpoloženja do manjšin,« piše v poročilu, »vendar se za take primere redko odredi preiskava, hkrati pa sodišča redno obravnavajo novinarje zaradi razžalitev in klevetanja.« V glavnem, Amnesty International je ugotovil, da so politiki poskrbeli za nazadovanje človekovih pravic in da kršijo načeli človekovega dostojanstva in enakosti, populistična gibanja pa so v Evropi postala nekaj vsakdanjega.

Ravno ko se je poročilo te ugledne svetovne organizacije znašlo na mizah hrvaškega premiera in predsednice države, ki ju ta nepomembna družbena tema tako ali tako niti najmanj ne zanima, je Hrvaška pri Svetu ZN za človekove pravice vložila predlog, po katerem naj bi za zakonsko zvezo obveljala izključno »skupnost moškega in ženske«, ženski pa naj bi odvzeli pravico, da sama odloča o prekinitvi nosečnosti. No, premier Plenković v tem drastičnem dokumentu ne vidi »ničesar dramatičnega«, siva eminenca vlade, minister za zunanje zadeve Davor Stier, pa je dejal, da je to zgolj »nadgradnja že uveljavljenih človekovih pravic« in da so »le pojasnili, kako razumejo spolne in reproduktivne pravice«. Da, tudi v nacistični Nemčiji so v odvzemu človekovih in reproduktivnih pravic videli nadgradnjo zdrave arijske rase, tisto, o čemer sanja in s čimer Stierja pita Ladislav Ilčić, sicer predsednik Hrasta, majhne, vendar vplivne profašistične stranke, utemeljene na odkritem sovraštvu do homoseksualcev, Srbov in levičarjev.

Kolikšen cinizem je bil potreben, da so prav tega stvora imenovali za vladnega svetovalca za človekove pravice?

No, medtem ko se je poročilo Amnesty International še valjalo med premierovimi in predsedničinimi papirji, so se v Vukovarju na številnih mestih pojavili bolni plakati – na njih je narisano drevo, z njegovih vej visijo obešenci, dodan pa je pripis »Serbian family tree«. Kot krasna asociacija na ustaško eliminacijsko geslo »Srbe na vrbe« so se poleg teh plakatov pojavili tudi takšni s podobo Anteja Pavelića, vodje nekdanje hrvaške nacistične države. Samo dan pozneje je po središču Zagreba marširala skupina črnosrajčnikov in mahala z zastavami z znamenji nacistične Hitlerjeve države.

Dostojni ljudje so se dušili v tem smradu, policijski minister, ki je računal, da se v morju fašističnih pojavov tega ne bomo prav dolgo spominjali, pa je dejal, da »to ni Hrvaška, ampak osamljeni primitivizem, ki ga spodbuja populistično desničarstvo«. Minister seveda ni natančno opredelil, kdo so promotorji desničarskega populizma, toda prestrašenim državljanom, ki se jim takšno dogajanje gnusi, je še kako jasno, da prav institucije oblasti in cerkev z jurišnimi odredi, kakršno je združenje V imenu družine, netijo najnižje rasistične strasti in podpihujejo fašizem. Ali kot pravi Milorad Pupovac, država doživlja konservativno restavracijo NDH, vsiljuje se ji nova, nevarna vrsta totalitarizma. Približno takrat je gospa predsednica zagnala v koš tisto brezvezno poročilo Amnesty International in se v že znani maniri spogledljive plehke starlete obrnila na narod ter mu sporočila, da je v nasprotju z dosedanjimi družbenimi delitvami končno začela prevladovati enotnost, to pa naj bi bil njen največji prispevek v dveh letih mandata. »Nič več žalitev, poniževanja, delitev, odprava teh je bila eden mojih temeljnih ciljev,« je dejala in dodala, da se nestrpnost ne stopnjuje, ampak gre razvoj ravno v nasprotno smer.

Mar ignoriranje fašističnega dogajanja v družbi, napadov na državljane srbske narodnosti in homoseksualce, zahtev po prepovedi tednika Novosti in očitnega razkazovanja ustaštva ne pomeni, da predsednica v resnici ne izpolnjuje svoje ustavne vloge, po kateri bi morala varovati vse državljane, ne samo privržence svoje desničarske stranke na oblasti? Kolinda Grabar Kitarović nosi precejšno odgovornost za nemogoči položaj, o katerem je poročal Amnesty International, saj fašistično nasilje obsoja zgolj formalno, prezira žrtve in jim jemlje identiteto, zato iz njenih ust nikoli ne bomo slišali imena konkretne ogrožene skupine, ampak bo demagoško »obsodila vsako nasilje«, tisto »v šolah, družinah, na ulici …«. Ko pa surovine polomijo kosti 18-letniku samo zato, ker je temnopolti priseljenec, reče zgolj, da »to ni dobro«. Ker do priseljencev čuti približno isto kot Trump do Mehičanov. Sicer pa, mar se ni zavzemala za pošiljanje vojske na meje, tuja pa ji ni niti zamisel o zidu? Zavestno zmanjšuje pomen nasilja nad posameznimi družbenimi skupinami, saj tudi sama trpi napade, tako da bi jo bilo najverjetneje treba zavarovati pred kritiki kake neokusne obleke, ki si jo nadene. Brez dvoma je tudi sooblikovalka zahteve po odpravi temeljnih človekovih pravic, poslane Svetu ZN za človekove pravice, ki jo je minister Stier predstavil kot del programa HDZ, s katerim je stranka zmagala na volitvah.

To je popolnoma točno. Ta program »čiščenja« države v imenu radikalnega konservativizma se zelo uspešno udejanja na ulicah, v neodvisnih ustanovah, medijih. Kakorkoli že, obeta se nam Poljska.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.