dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

3. 3. 2017  |  Mladina 9  | 

Nekaj je narobe

Prav zastavljena nacionalna država nam daje politično dostojanstvo, dobro upravljane in vodene banke ekonomsko zaupanje v tržni sistem. Če ne povežemo prvega in drugega, ostajamo brez dobrih rešitev.

Slovensko gospodarstvo ravnokar premleva zadnje ocene statističnega urada o ekonomskih razmerah leta 2016. Razmere so spodbudne, gospodarska rast, domača potrošnja in izvoz rastejo, brezposelnost pada, celo inflacija je bližja želeni. Hkrati se izboljšujeta stabilnost in odpornost finančnega sektorja, pravijo z druge strani. Toda pravkar se je v realnem sektorju zamajala poslovna usoda Cimosa, v finančnem pa banke nočejo kreditirati podjetij. Nekaj je torej narobe. Prav zastavljena nacionalna država nam daje politično dostojanstvo, dobro upravljane in vodene banke ekonomsko zaupanje v tržni sistem. Če ne povežemo prvega in drugega, ostajamo brez dobrih rešitev. In to je naš osrednji političnoekonomski problem.

Ostanimo pri finančnem sektorju in bankah, ki so v teh razmerah eno ključnih področij razvojnega preboja gospodarstva. Danes vemo, da je bila izbira finančne sanacije z DUTB problematična, draga in tudi neučinkovita. Menjave vodilnih ekip in polom s Cimosom so krovni dokaz tega. Tudi politična uklonitev bruseljski strategiji sanacije bank je bila netransparentna in škodljiva operacija. Večletno zmanjšanje bilančne vsote bank, zniževanje kreditiranja podjetij in izsiljene privatizacije (NKBM) so drugi dokaz tega početja. Tretjega ponujata tekoče poslovanje bank in poročanje o njihovi poslovni uspešnosti (BS, ECB). Gre za sila različno oceno dobičkov, ki očitno ne izvira iz obsega kreditiranja, temveč sproščanja zapovedanih slabitev. In tu vedno znova trčimo v stresne teste, dokapitalizacije, sporne odpise in prenose, na intelektualne prevare, lažne eksperimente, sejanja nezaupanja in prelaganja (ne)odgovornosti.

Očitno sta bili slavna operacija sanacije in sporna ocena nedonosnosti aktive bank zgolj prvi korak v sedanje težave nizkega kreditiranja podjetij. Drugega pomeni kasnejše regulacijsko stiskanje kreditne aktivnosti bank in znižanje neto obrestnih

marž bank v razmerah nizkih obrestnih mer, kar je v domeni zavez do EK in povezane politike ECB. Tretji se nanaša na zniževanje obsega poslovanja bank in formalnega dobička bank, razmeroma slabše poslovanje pa naj bi tlakovalo pot hitrejši in cenejši privatizaciji bank. Krog je tako sklenjen in ne prinaša veliko dobrih novic.

Zgodbe niso od včeraj. Nesporno je bila gospodarska rast RS pred krizo med največjimi v evrskem območju, padec po letu 2008 pa tudi. Večino rasti po prevzemu evra smo financirali s krediti, banke pa so se zadolževale v tujini. Leto 2009 je prelomno, dobili smo dolžniško ekonomijo podjetij, slabe kredite bank, vedno bolj zadolženo državo. Investicije podjetij so se prepolovile zaradi prezadolženosti in omejenega financiranja, finančna konsolidacija je znižala trošenje gospodinjstev in države, množično razdolževanje je znižalo obseg kreditov, banke so povečale deleže slabih naložb. Podjetniški sektor je leta 2015 zgolj na štirih desetinah kreditov iz leta 2008. Sanacija bank je za zdaj padla na ključnem poslovnem področju – kreditiranju podjetij.

Obstajajo tudi pozitivne novice. Sanacija bank 2013–2014 je tudi zaradi globalnega zasuka politik EK, ECB in »finančnih trgov« ovrgla nevarnost intervencije trojke, kot so jo doživele nekatere države. Prav tako se krčenje bilančne vsote bank v obdobju 2015–2016 postopoma ustavlja. Posojila v nebančnem sektorju v letu 2016 rastejo, več se zadolžujejo gospodinjstva, celo država, ne pa tudi podjetja. Očitno so problemi tako na strani ponudbe kot tudi povpraševanja po kreditih, nanašajo se na regulacijo, pa tudi psihološke vzvode. Pred krizo so bili vsi brezglavo optimistični, danes podobno črnogledi. Zakaj?

Sedanja dolžniška kriza držav je dejansko bančna kriza, kjer vsi plačujemo orgije »finančnih trgov«, domačih in tujih. Teoretsko to ozadje najbolje pojasnjuje fenomen »sekularne stagnacije« (Summers), ki v temelju obuja staro Hansenovo tezo (1934) o razkoraku med varčevanjem in investiranjem. Presežno varčevanje na eni, nestabilno investiranje na drugi, padec realnih in znižanje nominalnih obrestnih mer vodijo v recesijo. Nekaj zaradi padca produktivnosti (Gordon) in visoke zadolženosti (Rogoff), nekaj zaradi likvidnostne pasti (Krugman) in lepljivega varčevanja (Bernanke). In zdravilo je tudi jasno. Povečanje povpraševanja kot vzvod rasti in zaposlenosti. To je politična odločitev vseh odločevalcev, ki je za zdaj ni.

Seveda, znižanje kreditiranja podjetij v krizi je normalno, po treh letih oživljanja pa ne. In to je posledica padca zaupanja bank in presoj, zakaj je podjetje prezadolženo, kdaj poleg finančnih kazalcev pri kreditnih tveganjih prijemljejo poslovni modeli, tržne možnosti, dobri posli in sposobni kadri. Dejstvo je, da krediti gospodinjstvom presegajo zadolževanje podjetij, kar je nenormalno. Podjetjem primanjkuje lastnega kapitala in to odvrača banke, dobra podjetja se razdolžujejo, slabih pa s krediti ne morejo reševati. Toda kljub tem oviram na strani povpraševanja so omejitve ponudbe kreditov hujši problem. Zadevajo predvsem bankirje na vseh ravneh odločanja, od regulacije do poslov. Manjša kreditna aktivnost bank omejuje podjetja, hkrati pa poslabšuje bilance bank. Oboje je povezano in potiska obe strani v prepad. In zdaj vsi čakajo na odrešitev, ki je ni, in prelagajo odgovornost na drugega.

Nekdaj je počasnost reševanja bank poglobila recesijo, danes sanirane banke zavirajo hitrejše okrevanje. Politična sanacija bank dejansko ni povrnila potrebnega poslovnega zaupanja niti pri bankah niti podjetjih. Gospodinjstva so nekje vmes, zato banke stavijo predvsem nanje, država pod pritiskom EK pa ne upa in ne zna zdraviti podjetij z domačim zadolževanjem. Nič ne pomaga, bančna unija ni panaceja, dokler bankirji bolj potrebujejo psihoterapevte kot ekonomske alkimiste.