Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Dva leva

Zmikavti

(o generaciji, ki je uplenila državo)

»Novinar: Je v takšnih razmerah pametno, da Evropsko unijo primerjate z romani o propadu, kot so na primer Buddenbrookovi?
Schulz: Saj z Buddenbrookovimi nisem primerjal unije, temveč svojo generacijo. Nočem, da bi se nam zgodilo enako kot slavni trgovski družini iz Lübecka: prva generacija doseže nekaj veličastnega, druga s tem še dobro gospodari, tretja pa potone. Nočem soditi v generacijo, ki bi uničila projekt blaginje in miru, kar unija pravzaprav je. Zato se bom, ko bom nemški kancler, z vsemi močmi bojeval za Evropo.« — Iz intervjuja z Martinom Schulzem, predsednikom nemških socialdemokratov (Der Spiegel/Mladina, 7. 4. 2017)

»Država ni ustvarila nas, temveč smo mi ustvarili državo!« — Adolf Hitler, 1934

Ko berem in poslušam prigode (sodno) nedotakljivih ljudi, ki imajo v genotipu vpisano eksplozivno mešanico ortomarksizma, turbokapitalizma in politike, se pogosto spomnim besed prijatelja, ki je bil študent FSPN v času, ko so omenjeni prvaki začeli z veliko žlico zajemati življenje.

Takrat mlad študent, sramežljivi vozač iz Kranja, ki ni rinil v ospredje, se spomni, da se jih je na neki način bal. Češ, bili so samozavestni, na vse so imeli odgovor; vsakogar so preglasili. Pač, vse se da pojasniti z dialektičnim materializmom. In njegov strah se je pokazal kot vizionarski. Danes vemo, da je ta generacija nevarna. Nevarna za ljudi, za državo in njeno imovino. So nedotakljivi, čeprav niso prav nič prilagodljivi. Ne prilagajajo se zahtevam vsakokratne države, ampak državo prilagajajo svojim potrebam. Čeprav je minilo kar nekaj časa od takrat, ko so skoraj vsak članek v vsaki številki študentske Tribune podpisovali s parolami Naj živi proletarska revolucija ali Naj živi delavsko samoupravljanje, aktualnost ni presahnila, saj moč njihovih parol ni bila v vsebini, ampak v metodi. S čimer so dosegli učinke, ki so delovali ne le na druge študente, ampak celo na učitelje. Leta kasneje, ko so si ti mladeniči iz marksističnega krožka na FSPN že delili (praviloma represivne) resorje v novi državi, mi je zdaj že pokojni kolega in njihov nekdanji profesor pripovedoval, da je bilo že v času študija čutiti, da bo kaj iz teh fantov. Tako je menda njihov mentor iz marksističnega krožka na neki seji pedagoško-znanstvenega sveta (takrat najvišjega akademskega telesa fakultete) smrtno resno predlagal, da bi bilo treba za najbolj postavnega in obetavnega med njimi počasi narediti prostor za pedagoški in raziskovalni angažma. Pa je ta isti profesor sramežljivo ugovarjal, da perspektivni mladenič žal nima ne vozniškega dovoljenja ne diplome. In tako kljub zaslugam vendarle ni mogel postati pedagog in raziskovalec. Kasneje, že kot zrel mož, je pridobil oboje. Najprej diplomo, z osamosvojitvijo pa še vozniško dovoljenje. Kako bi se odvijala novejša zgodovina, če bi ostal na FSPN in z njim tudi ambiciozni obramboslovec in najboljši prijatelj, je nesmiselno špekulirati, kajti izšlo se je drugače in so njuna pota šla odločno oblasti nasproti. Zato ni čudno, da so ob teh mladeničih zardevali ne le kolegi študenti in profesorji, ampak kasneje tudi člani partijskopolitične nomenklature. Mladeniči so bili vedno kritični, kot je bilo to sploh v navadi med levičarji. A njihova kritika je bila, v nasprotju s cinizmom Mladininega kroga, smrtno resna. Namreč, nad pomehkuženo partijskopolitično oblast so šli z ortodoksno kritiko. Češ, to, kar propagirajo oblastniki, ni samoupravljanje, to, kar častijo, ni socializem, to, kar izpostavljajo, ni splošni ljudski odpor ...

Ampak zanimivo, v nekem zgodovinskem trenutku množične iluzije o slogi smo jim za trenutek verjeli skoraj vsi. Tudi podpisani sem se zapletel v diskusijo z enim od zadnjih predosamosvojitvenih dekanov FSPN, češ da prihaja nova politična generacija, ki bo delovala drugače kot dotakratne. Pa me je dekan pokroviteljsko zavrnil: »Mladi kolega, počakajte nekaj let, pa boste videli.« No, ni bilo treba čakati več kot dve, tri leta in smo videli ter se prepričali. A na neki sprevrženi način so bili res drugačni. Bolj premeteni, bolj pokvarjeni, bolj lakomni in celo bolj avtoritarni. Ko je bila celotna Slovenija tako ali drugače na barikadah in verjela, da modro mlado vodstvo niti za trenutek ne zatisne očesa, so slednji sem in tja odložili osebno orožje in hiteli kupovati nepremičnine v elitnih okoljih partijskopolitične nomenklature. A ker to stane, so začeli uporabljati znanje, ki so ga pridobili s študijem o delu in kapitalu, in začeli nuditi bratsko pomoč v orožju in strelivu Hrvatom in Bosancem. Pač po tarifi, ki jo definira razmerje med ponudbo in povpraševanjem.

O. K. Od tu naprej je bolj ko ne vse dobro znano, a slabo pojasnjeno. Skozi noč je na osamosvojitelje padel sum preprodaje orožja, korupcije, provizij, celo gospodarskega kriminala. V redu, se zgodi. Tudi v boljših družinah in družbah. A problem je, ker zadeva ne more in ne more dobiti epiloga. Ali z nedvoumno razbremenitvijo zaslužnih fantov ali z obsodbo zlikovcev. Enkrat proces zastara, drugič ga ustavi ustavno sodišče. Tretjič zaradi velikega obsega dela v parlamentu obsojenec ne utegne poležavati v zaporu. In slednjič zaradi betežnosti njegov brat v orožju ne more iti na zasluženi počitek na Dob.

In to je bolj deprimirajoče kot sam občutek, da so plenili in uplenili državo. Zato je morda za avtoriteto države celo bolje, da proces proti Bavčarju zastara, kot da pride do razsodbe brez epiloga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.