Petja Grafenauer

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Kultura

Damien Hirst

Razvpiti britanski umetnik, ki medije od leta 1991 polni s škandali, povezanimi s kontroverznimi umetniškimi projekti in tudi z vrtoglavimi cenami, ki jih njegova dela dosegajo na trgu umetnin

Fasciniran s smrtjo

Damien Hirst pred svojima umetninama: na levi je delo Mother and Child (Divided) (Prepolovljena mati in otrok), s katerim se je leta 1993 predstavil na Beneškem bienalu, na desni ena od slik z barvnimi pikami.

Damien Hirst pred svojima umetninama: na levi je delo Mother and Child (Divided) (Prepolovljena mati in otrok), s katerim se je leta 1993 predstavil na Beneškem bienalu, na desni ena od slik z barvnimi pikami.

Marca se je pred Palačo Grassi, eno najpomembnejših galerij v Benetkah, umeščeno tik ob Veliki kanal, znašlo približno 40 kilogramov živalskih iztrebkov. Na ugledno lokacijo v mestu na vodi jih je dostavila skupina angažiranih posameznikov, ki so se poimenovali Animalisti in so v spremnem sporočilu zapisali: »Damien Hirst, pojdi domov! Oglej si to umetnino!« Protest je bil seveda usmerjen proti Damienu Hirstu, že nekaj časa najbogatejšemu in verjetno tudi najbolj razvpitemu še živečemu britanskemu umetniku, ki medije že od leta 1991 polni s škandali, povezanimi z njegovimi umetniškimi deli, pa tudi z vrtoglavimi cenami, ki jih ta dela dosegajo na trgu umetnin. Za predstavitev najnovejšega projekta je izbral Benetke in ta novica že dolgo razburja tamkajšnje borce za pravice živali. Na svoji spletni strani so zapisali, da je Hirst nepravi umetnik, da umetnost gradi na izrabljanju živali in si je na tem zgradil tudi bogastvo: »Hirst živali nagači, razkosa in pogosto ubije posebej za umetniški projekt.« Zato so mu tudi pripravili fekalno »dobrodošlico«.

Prvega morskega psa v vitrini, napolnjeni s formaldehidom, je leta 1991 naredil za Charlesa Saatchija. Ko ga je ta leta 2004 prodal naprej, je Hirsta spremenil v drugega najbolje prodajanega živečega umetnika.

Prvega morskega psa v vitrini, napolnjeni s formaldehidom, je leta 1991 naredil za Charlesa Saatchija. Ko ga je ta leta 2004 prodal naprej, je Hirsta spremenil v drugega najbolje prodajanega živečega umetnika.
© Foto: Damien Hirst and Hirst Holdings/Tate Modern/PA

Hirstov tokratni projekt, ki so ga za predstavitev v Benetkah načrtovali celo desetletje in bo na ogled ne le v Palači Grassi, ampak tudi v nekdanji beneški carinarnici Punta della Dogana, naj sicer z ničimer ne bi prizadel živali. Tako vsaj razglašajo prve napovedi, ali bo dejansko tako, bomo lahko v živo preverili od nedelje, 9. aprila. Zanimanje za ogled razstave Zakladi z razbitine neverjetnega, na katero občinstvo vabijo s podobami podvodnega sveta, bo gotovo izjemno, saj gre za prvo razstavo Damiena Hirsta v naši zahodni sosedi po retrospektivni razstavi, ki so jo leta 2004 pripravili v Neaplju, in torej za eno redkih priložnosti za ogled njegovih del v naši bližnji okolici. Ker se kmalu po odprtju Hirstove razstave začne Beneški bienale, ena najpomembnejših prireditev za predstavljanje sodobne umetnosti na svetu, ji bo to nedvomno prineslo še dodatno množico pisanega mednarodnega občinstva.

In kdo pravzaprav je umetnik, ta enfant terrible vizualne sodobne umetnosti, zaradi katerega v mestu, le nekaj ur vožnje oddaljenem od Slovenije, protestirajo ljubitelji živali? Danes 51-letni Damien Hirst se je sredi šestdesetih let rodil v angleškem Bristolu, odraščal je v Leedsu in študij umetnosti začel na tamkajšnji šoli, kjer se je po klasični angleški metodi umetniškega študija uril v razumevanju oblik in uporabi barv. Risanje po modelu – mrtvem modelu – je vadil v muzeju anatomije na krajevni univerzi.

For the Love of God (Za božjo voljo): platinasta replika človeške lobanje, oblepljena z 8.601 diamantom v skupni vrednosti 15 milijonov funtov.

For the Love of God (Za božjo voljo): platinasta replika človeške lobanje, oblepljena z 8.601 diamantom v skupni vrednosti 15 milijonov funtov.

Leta 1981, pri šestnajstih, je v naglici naredil portretno fotografijo, na kateri poleg njega, nasmejanega do ušes, vidimo debelo plešasto odrezano glavo moža poznih srednjih let. Čeprav ni mogoče natančno določiti, kaj gledamo in ali je glava mrtveca pristna ali umetna, je pod njo zaznati ostanke vratu. Glava počiva na beli krpi, ki se raztegne iz fotografije proti gledalcu in ga tako poveže z neprijetnim ... Režeči se fant in njegov novi mrtvi znanec sta videti kot tradicionalna personifikacija Komedije in Tragedije: ena se manijaško reži, druga nesrečno zapira oči in usta obrača navzdol.

Ta fotografija, ki jo je Hirst pozneje razglasil za umetnost, je eden prvih dokazov njegove fascinacije s smrtjo. Rdeča nit njegovega ustvarjanja je strah pred smrtjo in vse tisto, s čimer ji skuša človeštvo, vsaj navidezno, ubežati. Njegova dela – kadar so najboljša – niso le šokantna, ampak govorijo o osnovni človeški radovednosti. Sprašujejo se, kaj pomeni biti utelešen, kaj pomeni biti čuteče bitje in kaj pomeni, če je občutenje tega bitja ogroženo z grozljivo ranljivostjo – na drugi strani te pa je smrt.

Hirstova umetnost zbuja nelagodje, zbuja strah, stud, morda celo obup. Znanost nas varuje pred tem strahom, Hirst nam ga kaže. To je nazorno pokazal denimo na pregledni razstavi leta 2012 v londonski galeriji Tate Modern, kjer je na eni strani razstavil številna sterilna trupla živali, potopljena v ogromne steklene bokse, polne formaldehida, nasproti pa jim je postavil sveže odsekano kravjo glavo, ki je v stekleni kocki ves čas razstave razpadala ter se spreminjala v domovanje množice ličink in muh. Na eni strani neznosna klinična sterilnost, na drugi gnijoče meso – ki poleg smrti simbolizira tudi rojstvo.

Avtoportretna fotografija, ki jo je posnel leta 1981, pri šestnajstih, je eden prvih dokazov Hirstove fascinacije s smrtjo.

Avtoportretna fotografija, ki jo je posnel leta 1981, pri šestnajstih, je eden prvih dokazov Hirstove fascinacije s smrtjo.

Hirst je najbolj prepoznaven prav po umetniških delih, katerih osrednji protagonisti so trupla živali, potopljena v formaldehid, in s tem – vsaj za nekaj časa – ohranjena natanko takšna, kot so bila v trenutku smrti. V steklenih vitrinah je fiksiral celotne prašiče, ovce, krave, teleta – na Beneškem bienalu, svoji prvi veliki predstavitvi na tujem, se je leta 1993 denimo predstavil s štirimi vitrinami, v dveh je bila prepolovljena krava, v dveh prepolovljeno tele, naslov dela je bil Mother and Child (Divided) (Prepolovljena mati in otrok). Najbolj znan pa je gotovo njegov morski pes. Bil je pač prvi, ki ga je predstavil na takšen način. Delo The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living (Fizična nezmožnost smrti v mislih nekoga živečega) je leta 1991 nastalo po naročilu poslovneža Charlesa Saatchija, Hirstovega velikega podpornika v tistem obdobju. Ko ga je ta leta 2004 za osem milijonov funtov prodal ameriškemu investitorju Stevenu A. Cohenu, je Hirst s tem postal drugi najbolje prodajani živeči umetnik, takoj za Jasperjem Johnsom. Pozneje je Hirst tega 4,3 metra dolgega morskega psa zaradi postopnega razkrajanja zamenjal z drugim, ustvaril pa je še nekaj podobnih umetniških kosov in enega od njih so leta 2008 na dražbi v hiši Sotheby prodali za 9,6 milijona funtov. Tudi zato Hirst že dve desetletji in pol polni bulvarske in resne medije – če ne zaradi prvih, pogumnih in monumentalnih razstav (najbolj znana se je primerno imenovala Senzacije) in škandalov, povezanih s svojimi umetninami, pa zaradi škandalov ob prodaji njegovih del, ki na trgu umetnin dosegajo rekordne cene, in zaradi nezaslišanega finančnega uspeha, s katerim se je uvrstil med najbogatejše sodobne umetnike.

Ob številnih izmed Hirstovih del se lahko vprašamo, ali jih sploh lahko obravnavamo kot umetnost. Niso redki očitki, da so njegova dela absurdna, on sam pa bolj blagovna znamka kot umetnik, kritiki mu pripisujejo celo odgovornost za zmanjšanje kakovosti sodobne umetnosti. Poleg živali v formaldehidu je med umetniškimi deli, ki razdvajajo javnost, denimo Lekarna (1992), ki jo je postavil v londonski galeriji Tate in prikazuje – čisto pravo lekarno. Predstavljal se je tudi kot slikar in njegove slike pisanih in v pravilno zaporedje razporejenih barvnih krogcev so posebne že zato, ker jih je sprva ustvaril le nekaj. Ko so se začele prodajati, je z zaslužkom naročal nove, enake slike pri zunanjih izvajalcih in jih prodajal naprej. Med leti 1986 in 2011 naj bi nastalo kar tisoč pikčastih slik v različnih formatih, leta 2012 jih je na razstavi v enajstih galerijah po vsem svetu na en mah razstavil tristo.

Verity (Resnica), več kot 20 metrov visoka skulptura nosečnice, ki kljub polemikam še vedno stoji v angleški vasi Ilfracombe in skrbi za večji turistični obisk.

Verity (Resnica), več kot 20 metrov visoka skulptura nosečnice, ki kljub polemikam še vedno stoji v angleški vasi Ilfracombe in skrbi za večji turistični obisk.

Pikčaste slike danes sodijo med Hirstova najbolj prepoznavna dela, je pa zanimivo, da so bile kljub ustvarjanju na roke postopoma videti vse bolj mehanske, kot da bi jih ustvaril stroj. Spet druga slikarska dela so namesto Hirsta res ustvarjali stroji – vrteče se naprave, ki so na površino nanašale plasti barve. Zadnja leta pa je bila veliko pozornosti deležna več kot 20 metrov visoka skulptura nosečnice, ki ji je nadel ime Verity (Resnica) in jo je leta 2012 postavil v angleškem kraju Ilfracombe. Župan je prejel sto pisem tistih, ki so se borili proti kipu, in 177 pisem tistih, ki so bili za postavitev. Zmagali so slednji in zaradi kipa se je v kraju, ki je bil pred tem znan le po lepi devonski naravi, občutno povečal turistični obisk.

Leta 2002 je umrl Hirstov najboljši prijatelj, nekdanji pevec skupine The Clash Joe Strummer. Šele takrat, je že večkrat povedal Hirst, se je prvič počutil smrtnega. Pet let kasneje je nastala za zdaj njegova najdražja in verjetno tudi najbolj razvpita umetnina For The Love of God (Za božjo voljo); gre za platinasto repliko človeške lobanje, ki jo je oblepil z 8601 diamantom; vsi skupaj so vredni 15 milijonov funtov. Najdragocenejši kamen je umestil na čelo, gre za 52,5-karatni dragulj. A lobanja, ki je tako razvpita tudi zaradi ugibanj, ali jo je Hirstu res uspelo prodati za 38 ali nemara celo 50 milijonov funtov, ni sestavljena le iz dragih kamnov, oblikovana je po resnični lobanji iz 18. stoletja, pri čemer so njen edini ohranjeni človeški del zobje. Leta 2010 je ustvaril še manjšo, otroško lobanjo, poimenoval jo je For Heaven’s Sake (tudi naslov tega dela bi v slovenski jezik prevedli Za božjo voljo, čeprav izvirnik ne omenja boga, temveč nebesa) in zanjo uporabil rožnate diamante. »Velika lobanja je klasičen ’memento mori’, podoba, ki naj bi gledalca spomnila na lastno umrljivost, zamisel pa prihaja od azteških lobanj in mehiške ljubezni do dekorja. Če ti ni všeč to, kar imaš, ta lobanja, ta smrt, jo zakriješ ali okrasiš, da bi bila videti kot nekaj, kar lahko preneseš,« je umetnik razložil v enem od intervjujev.

Med umetniškimi deli, ki razdvajajo javnost, je tudi Lekarna (1992), ki prikazuje – čisto pravo lekarno.

Med umetniškimi deli, ki razdvajajo javnost, je tudi Lekarna (1992), ki prikazuje – čisto pravo lekarno.

Ne glede na vse polemike, škandale, medijske zapise, kritike, protestna pisma ... je treba priznati, da Hirst je nekaj posebnega. Njegovim umetniškim projektom, lobanji in morskim psom, lekarni in slikam, je skupno nekaj, kar premorejo le redki umetniki in umetnine. To je norost, nora veščina, ki ji Hirst pravi tudi zmaga nad smrtjo – vsaj nad njenim začasnim, fizičnim in grdim vidikom, vsaj nad gnitjem in propadanjem. V svetu, kjer je starost prebivalstva iz leta v leto višja in bi mladost radi ohranjali dolgo, predolgo v jesen življenja, s tem pa v nedogled odlagamo tudi smrt, čeprav je ta na koncu neizogibna, so to pomembna vprašanja.

Razstava

Damien Hirst: Zakladi z razbitine neverjetnega

Kje: Palača Grassi in Punta della Dogana, Benetke, Italija

Kdaj: od 9. aprila do 3. decembra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.