Izak Košir

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Kultura

Kulturniki kot športniki

Lahko umetnost ocenjujemo, točkujemo in vrednotimo s številkami tako kot šport? Kulturniki niso športniki, umetniška dela pa ne športni rezultati. Kulturniki med sabo ne bi smeli tekmovati, kot od njih zahteva država, temveč bi smeli zgolj sobivati. In zaradi nove uredbe o samozaposlenih v kulturi (so)bivajo vedno težje.

Minister za kulturo Tone Peršak je deležen očitkov, da njegovo ministrstvo na pozive, predloge in vprašanja kulturnikov v zvezi s statusom samozaposlenih v kulturi sploh ne odgovarja.

Minister za kulturo Tone Peršak je deležen očitkov, da njegovo ministrstvo na pozive, predloge in vprašanja kulturnikov v zvezi s statusom samozaposlenih v kulturi sploh ne odgovarja.
© Matej Pušnik

Da ima država do kulture mačehovski odnos, ni nič novega, razmere pa se iz leta v leto dodatno zaostrujejo, saj je denarja, namenjenega kulturi, vedno manj. Trenutno je na udaru status, ki nekaterim kulturnikom omogoča, da jim država plačuje prispevke. Ta status je z novo uredbo o samozaposlenih, ki je začela veljati z novim letom, izgubilo kar zajetno število kulturnikov, ker so presegli cenzus dovoljenega letnega zaslužka ali pa ne izpolnjujejo več na novo določenih meril.

Vsako leto se zaradi podeljevanja statusov začenja nova tekma oddajanja referenc in pisanja prošenj za priporočila. Nato pa kulturnik upa in drži pesti, da bo država njegovo delo ovrednotila kot »zadovoljivo«.

Status za samozaposlene v kulturi izhaja iz statusa svobodnega umetnika, ki je bil namenjen varovanju pripadnikov poklicev, za katere v institucijah ni mogoče najti ustreznih delovnih mest. To so denimo pisatelji, literarni kritiki, književni prevajalci, skladatelji, slikarji ... Kdo je upravičen do statusa in še zlasti do tega, da mu država plačuje prispevke, je kompleksno vprašanje, o katerem tudi kulturniki niso poenoteni. Razumljivo in pričakovano je, da vsak kulturniški poklic vleče v svojo smer, a za reševanje te problematike je treba pogledati širše in ne začeti pri »zaslužnih« kulturnikih, temveč pri definiciji kulture v Sloveniji.

Za samozaposlene v kulturi država namenja osem milijonov evrov na leto. Lahko bi rekli pičlih osem milijonov evrov, saj je v primerjavi s sredstvi, ki jih namenja za druge proračunske postavke, sploh pa denimo s sredstvi, ki jih je namenila za reševanje bank, to drobiž. Če bi se država odločila, da kulturnikov ne bo več delila na tiste, ki si ob statusu samozaposlenega v kulturi zaslužijo še plačilo prispevkov, in tiste, ki si tega ne

zaslužijo, in bi prispevke pokrila vsem, bi za to potrebovala le nekaj dodatnih milijonov. Nekateri pravijo, da štiri, a četudi bi bilo več, bi bilo to, gledano z vidika celotnega proračuna, malo. A sredstva za kulturo se nenehno znižujejo. Ne le sredstva za samozaposlene v kulturi, znižujejo se sredstva za celotno področje kulture. Težava ni v pomanjkanju denarja, saj je Slovenija že tretje leto iz krize, temveč v pomanjkanju odnosa do kulture. Ker kultura ni šport. Ker za kulturo ni tako enostavno navijati kot za slovenske skakalce v Planici.

Socialna podpora ali nagrada za vrhunskost?

Veliki večini samozaposlenim v kulturi ni lahko, saj se prebijajo iz dneva v dan, marsikomu to, da mu država plačuje prispevke, omogoči preživetje iz meseca v mesec. Vseeno pa morajo biti kriteriji za podeljevanje statusov v kulturi, ki tovrstne privilegije omogočajo, jasno določeni, saj je nemalo tudi tistih, ki te razmere oziroma možnosti izkoriščajo. Je prav, da so v istem košu tisti, ki jim status pomaga kot nekakšna socialna podpora, in tisti, ki jih taisti status opredeljuje kot vrhunske umetnike?

Gabriela Babnik, večkrat nagrajena pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka, meni, da bi morali v kulturi ločiti umetnike od obrtnikov. »Nova uredba ministrstva je strašna, saj predvideva, da mora pisatelj napisati dva romana v petih letih, poleg tega moraš biti vrhunski avtor, obenem pa s svojim delom ne smeš dobro zaslužiti. V povprečju namreč kot vrhunski avtor na letni ravni ne smeš preseči 19.800 evrov. Osebno si predstavljam, da sem do statusa upravičena zaradi svoje vrhunskosti, ne zato, ker sem socialni problem. Strinjam se z zahtevo, da je treba ločevati med vrhunskimi in podpornimi poklici, umetniki in obrtniki, prav zato, ker se sistem izkorišča. In zavračam očitke, da gre za elitizem. Vsakega posameznika bi morali obravnavati individualno in ne z nekim cenzusom, ki je bil postavljen kar tako počez. Med pisatelji nas ima status recimo zgolj nekaj več kot 70,« pojasnjuje Gabriela Babnik in dodaja, da se pisatelji ne morejo zaposliti v kakšni instituciji, saj gre za drugačen poklic in po njenem bi moral biti kot tak tudi obravnavan.

Je prav, da so v istem košu tisti, ki jim status pomaga kot nekakšna socialna podpora, in tisti, ki jih taisti status opredeljuje kot vrhunske umetnike?

Nasprotnega mnenja glede »ločevanja« kulturnikov pa je direktor Kina Šiška Simon Kardum, ki je pred leti na ministrstvu za kulturo vodil direktorat za umetnost, kjer so takrat med drugim spisali drugi kulturni zakon v zgodovini te države in temeljito spremenili status samozaposlenih. »Kultura so tudi kulturne industrije. Sem spadajo tako arhitekti kot tudi oblikovalci, tudi ta dva poklica sta se znašla v fazi prekariata, saj namreč, če pogledamo statistiko, zmanjkuje naročnikov. Če kulturo zreduciramo zgolj na umetnost v klasičnem, tradicionalnem pomenu besede, lahko ven vržemo tudi celotno založništvo, pa tudi vse televizijske in filmske poklice. Osebno se zavzemam za enakopravno obravnavo vseh poklicev znotraj kulturniške scene,« poudarja Kardum in dodaja, da so drugi poklici v kulturi prav tako pomembni in da je kultura širši pojem, saj ne gre zgolj za umetnike.

Na ministrstvu za kulturo medtem poudarjajo, da bi bilo narobe status samozaposlenih razumeti in sprejeti kot zgolj socialni inštitut in plačilo socialnih prispevkov kot socialno pomoč; slednje po njihovem izhaja iz prepričanja, da je država dolžna finančno podpirati tako rekoč vsakogar, ki se odloči za delo na področju umetnosti oziroma kulture ne glede na njegove dosežke: »Plačilo socialnih prispevkov za ustvarjalca ministrstvo razume kot ’pravico’, ki temelji na priznanju in dokazljivosti kakovosti njegovih dosežkov v javnem interesu, in ne kot pravico, ki izhaja iz njegovega socialnega položaja oziroma kot prispevek za kritje dela stroškov njegovega dela.« A spet – ni tako preprosto. V kulturi morajo biti vsi poklici enakovredni, meni Kardum, in pri tem opozarja na nepogrešljive producente, prevajalce in druge, ki jih ne moremo označiti za avtorje. Ali pa na mlade avtorje. Vsi našteti pri tej logiki lahko izvisijo. »Zaradi možnosti zlorab je treba cenzus preprosto ukiniti in zaupati stroki, komisiji. Gre za pomembnost posameznika in ne za povprečje. Cenzus je zgolj merilno orodje in najlažji izhod iz problema, ki pa slednjega ne reši. Najlažje je namreč nekomu reči, da ne dosega določenih kriterijev, ker v zadnjih petih letih ni naredil dovolj. Sploh pa nekomu, ki šele prihaja na trg dela in kriterijev nikakor ne more izpolniti,« pojasnjuje Kardum.

Na ministrstvu za kulturo pravijo, da samozaposleni, ki preseže cenzus, pravice do plačila prispevkov s strani države sicer ne izgubi, temveč v tekočem letu zgolj ne more uveljavljati te pravice. Po podatkih Finančne uprave Republike Slovenije je cenzus v letu 2014 presegalo 22 samozaposlenih, v letu 2015 13, v letu 2016 15 in letos enajst, a moramo poudariti, da ta podatek velja le do 28. marca.

Po podatkih ministrstva je v razvid samozaposlenih v kulturi trenutno sicer vpisanih 2666 samozaposlenih. Med njimi je 79 pisateljev. Pravico do plačila prispevkov jih ima 60. Za primerjavo – trenutno je aktivnih 510 arhitektov, od teh 270 prispevke plačuje država.

Ostal jim je samo še upor

Gabriela Babnik med posameznimi kulturniškimi skupinami in ministrstvom pogreša dialog, saj pravi, da ministrstvo na pozive, predloge in vprašanja kulturnikov sploh ne odgovarja. Trudijo se tako rekoč zastonj, njihov čas in denar pa letita v prazno, dodaja. »Pogajalska moč kulturnikov v tej zadevi je nična, saj se ministrstvo z nami sploh ne pogovarja. Minister Peršak, kljub temu da je naš človek, kolega, bo poskrbel, da se bomo skupaj z njim potopili vsi, saj se je odločil, da bo zagovarjal vlado. Ostal nam je samo še upor,« meni pisateljica.

Na ministrstvu za kulturo se s tem, da ni dialoga, ne strinjajo. Trdijo namreč, da se redno sestajajo z vsemi deležniki v kulturi in da so celo imenovali delovno skupino za trajni dialog s samozaposlenimi v kulturi, katere namen naj bi bil prav dialog o sistemskih vprašanjih pri urejanju položaja samozaposlenih.

A kaj, ko je v očeh slovenske vladajoče politike več vredno narediti selfi s športnikom, ki je osvojil medaljo, kot pa s kulturnikom, ki je postavil razstavo, napisal roman ali konec koncev roman prevedel, ali lektoriral, ali poskrbel za njegovo vizualno podobo.

Upor bi bil, seveda, učinkovitejši, če bi imeli tudi kulturniki, tako kot športniki, svoje strastne navijače, ki bi bili z njimi pripravljeni iti tudi na cesto. A kaj, ko je v očeh slovenske vladajoče politike več vredno narediti selfi s športnikom, ki je osvojil medaljo, kot pa s kulturnikom, ki je postavil razstavo, napisal roman ali konec koncev roman prevedel, ali lektoriral, ali poskrbel za njegovo vizualno podobo.

Že France Prešeren, katerega kip sredi Ljubljane je danes bolj kot občudovanja deležen posedanja na njem, je imel prav, ko je zapisal nekaj, kar je veljalo takrat in žal velja še zdaj: »Slep je, kdor se s petjam ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrjè brez dnarja.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.