Premislek o skupnem

Razstava z dolgim naslovom Dediščina 1989: Študijski primer; druga razstava Jugoslovanski dokument je zadnja od štirih razstav, ki so jih v sklopu sicer širšega mednarodnega projekta Osemdeseta pripravili v ljubljanski Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Predlani je bila tam na ogled razstava NSK od Kapitala do kapitala, lani Novi prostori, nove podobe, v začetku aprila so odprli razstavo Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, ki osemdeseta obdela skozi prizmo takratnih kulturnih dogodkov in prizorišč ter bo odprta do 11. junija, četrta razstava pa s svojo zasnovo, vsebino in sporočilnostjo poziva k svežemu premisleku o nekdanjem skupnem prostoru nekdanje Jugoslavije, onkraj dveh najpogostejših današnjih stališč. Nekateri nekdanjo skupno državo demonizirajo, drugi jo nostalgično glorificirajo.

Kustosinji Zdenka Badovinac in Bojana Piškur sta to, četrto razstavo zasnovali kot »reenactment« ali ponovno uprizoritev zadnje velike jugoslovanske razstave, imenovane Jugoslovanski dokumenti ‘89. Gre za razstavo, ki sta jo leta 1989 – na podlagi poprejšnjih manjših razstav sodobne umetnosti v kletnem klubu Collegium Artisticum v sarajevskem centru Skenderija – zasnovala umetnika Jusuf Hadžifejzović in Rade Tadić, da bi z njo spodbudila razvoj sarajevske umetniške scene ter Sarajevo ob Beogradu, Zagrebu in Ljubljani uveljavila kot četrti jugoslovanski kulturni center. V tistih burnih časih, ko je bilo že močno slutiti besnenje nacionalizmov, a si vojn med »bratskimi narodi« vseeno ni upal napovedati še nihče, jima je vsaj za čas trajanja razstave uspelo še zadnjič (po)ustvariti jugoslovansko skupnost (umetnikov), takrat že močno skrhano zaradi vzpona nacionalistične ideologije v vsaki izmed republik.

Odprtja razstave 1. julija 1989 se je udeležilo kar šest tisoč obiskovalcev. Otvoritveni dogodek je neposredno prenašala jugoslovanska televizija. V časopisu Večernje novosti so napovedali, da bo razstava v Sarajevu do leta 2000 že tako pomembna, kot sta Beneški bienale in kasselska Documenta, ki v mednarodnem kontekstu sodita med ključne razstave sodobne umetnosti. Pri slednji si je dogodek »izposodil« celo ime, saj mu je marsikdo rekel jugoslovanska ali sarajevska Dokumenta, čeprav je šlo pri tem za dobro mero sarajevskega humorja, saj so snovalci nemške razstave od države dobili 17 milijonov mark, organizatorji sarajevske pa niti dinarja.

V Skenderiji so bila razstavljena dela 189 umetnikov, ki so jih izbrali najbolj priznani kustosi iz vseh republik. Sodelovali so vsi umetniki, ki so na področju sodobne umetnosti v tedanji Jugoslaviji kaj pomenili.

A vseeno je bil projekt zastavljen velikopotezno – v Skenderiji so bila na osem tisoč kvadratnih metrih razstavljena dela 189 umetnikov, ki jih je izbralo 16 najbolj priznanih kustosov in kustosinj iz vseh republik. Sodelovali so vsi umetniki, ki so na področju sodobne umetnosti v tedanji Jugoslaviji kaj pomenili. Večina med njimi je pripadala t. i. alternativni »drugi liniji«, kar je v kontekstu jugoslovanske umetnosti pomenilo usmeritev v sprejemanje najaktualnejših in najsodobnejših načel v umetnosti in ponovno zanimanje za avantgardna gibanja 20. stoletja. Sicer pa so bili na razstavi predstavljeni takrat prevladujoči postmoderni trendi, kot so bili nova slika, novi infomel, novo kiparstvo, posvečeno dekonstrukciji modernizma, novi ekspresionizem, umetnost osebnih poetik in skorajda etnografskega navezovanja na lokalne tradicije.

Vsega je bilo na razstavi, razen umetnin, ki bi se ukvarjale s politično stvarnostjo tedanje Jugoslavije in njeno refleksijo. Povsem očitno je šlo pri izogibanju tem tematikam za zavestno odločitev organizatorjev, saj so tik pred odprtjem z razstave izločili podobe iz Mladinine satirične rubrike Diareja, čeprav so njenega ustvarjalca že povabili v Sarajevo. Odločitev organizatorjev, da se razstava stripov Diareja raje umesti v Rdečo galerijo (v njej so se znašle »neuvrščene« umetnine), je umetnostni kritik Karim Zaimović tedaj pospremil z besedami, da lahko odločitev o izogibanju političnih tem »v tedanji situaciji razumemo«, toda ta rubrika je »način izražanja sporočila, način komuniciranja in ironičnega bega od našega vsakdana«.

Sedanja razstava v Moderni galeriji 28 let kasneje premišljeno dopolni sarajevsko razstavo iz leta 1989 z umestitvijo v takratni politični kontekst. Ne gre za politizacijo izvorne predstave, temveč dopolnitev tistega, kar je bilo na takratni razstavi odsotno, a se je čutilo v zraku. Ponovna uprizoritev sarajevske razstave v slovenski prestolnici zato ni njena rekonstrukcija, temveč odpira »potlačeno, travmatično, nejasno plat zgodovine« in jo skuša poustvariti tako, da izpostavi tudi aktualni interes za drugačno branje zgodovine. »Ponovna uprizoritev s tem zadeva tudi prihodnost, saj z očiščevanjem preteklosti predlaga drugačne možnosti družbenega delovanja,« pojasnjujeta kustosinji.

V ospredju njunega zanimanja pri pripravi ljubljanske razstave je bila dediščina, vendar ne materialna v obliki zgodovinskih stavb ali kulturnih artefaktov, temveč dediščina idej. Pri tej dediščini ju je še posebej zanimala ideja skupnega, ki je živela zlasti med kulturniki in umetniki iz vseh jugoslovanskih republik, ki so sodelovali drug z drugim. Po besedah kustosinje Badovinčeve, sicer tudi direktorice Moderne galerije, ki nas je popeljala po razstavi, sta pojem skupnega izpostavili zato, ker je danes prav to v ospredju premislekov umetnikov z vsega sveta, le malo pa se govori o konceptu skupnega v času socialističnih družb. Po njenem je »skupno univerzalna ideja, nanaša se na solidarnost in tudi na socializem in kolektivizem. V neoliberalnem svetu, kjer so družbe razpadle na posameznike, imamo s konceptom skupnega v nekdanji Jugoslaviji pomembno izkušnjo, iz katere se lahko, s kritično distanco, veliko naučimo«.

Razstava v Moderni galeriji je pravzaprav velika umetniška instalacija, kjer se prepletajo različne tematske niti, ki bi se ob refleksiji gledalca dejansko lahko združile v idejo skupnega. Mnoga dela s sarajevske Dokumente so bila uničena, dokumentacije o razstavi, razen kataloga, pa praktično ni. Avtoricama razstave je v letu in pol kljub vsemu uspelo navezati stik s (še živimi) avtorji in galerijami, ki hranijo njihova dela. Na koncu sta izbrali sto del, ki jih je ustvarilo 80 avtorjev, ali polovico od vseh originalnih del. Dela nekaterih avtorjev pa so na velika platna reproducirali na podlagi fotografij slovenskega fotografa Janeta Štravsa. Na razstavi žal ne bo originalnih del makedonskih umetnikov, saj jim tamkajšnje oblasti niso pravočasno izdale izvoznih dovoljenj.

Originalna razstava Jugoslovanski dokumenti ‘89 je bila po mnenju umetnostnih kritikov zasnovana precej zmedeno. Kustosinji ljubljanske razstave pa sta zbrana dela v spodnjih prostorih Moderne galerije razporedili po posameznih temah oziroma umetniških smereh. Vsako izmed njih zdaj s svojim umetniškim delom preizprašuje v Avstriji živeča bosanska umetnica in zgodovinarka arhitekture Azra Akšamija. Izdelala je za svojo umetnost značilne skrinje, imenovala jih je palimpsesti, nanje pa postavila podobe čilimov, prepoznavnih bosanskih preprog, v katere so vtkani vzorci zgradb, značilnih za različna obdobja bosanske zgodovine. Torej: iz otomanskega, avstro-ogrskega, socialističnega in postdaytonskega obdobja.

Da bi spodbudili premisleke o skupnem in o drugih »univerzalnih idejah« iz Jugoslavije, relevantnih za današnji čas, sta kustosinji razstave k sodelovanju povabili tudi hrvaški kolektiv mislecev/umetnikov BADco. Ob Akšamijevi pa sta povabili še dva umetnika, ki v Sarajevu s svojimi deli nista sodelovala, to sta Lana Čmajčanin in Đorđe Balmazović; slednji razstavlja svoje Zemljevide, na katerih je s sliko in besedo zajel zgodbe pribežnikov, ki jih je spoznal v srbskih begunskih centrih. Tudi kustosinji opozarjata na zanimivo vlogo beguncev, ki so v devetdesetih pribežali iz Bosne in Hercegovine, ter novih z Bližnjega vzhoda, saj bodo na razstavi sodelovali kot vodniki.

Mnoga dela iz sarajevske Dokumente so bila uničena, dokumentacije o razstavi pa praktično ni. Avtorici razstave sta se kljub temu povezali s (še živimi) avtorji in galerijami in na koncu zbrali polovico od vseh originalnih del.

Ne gre torej za razstavo o razstavi, temveč za razstavo v razstavi. Njen namen je premišljeno izzivati takratni in današnji politični kontekst, na kar vseskozi opozarjajo tudi skenirane naslovnice glavnih nacionalnih časnikov iz tistega časa, ki se vijejo okrog razstavljenih del. Že naslovi na naslovnicah bosanskega Oslobođenja, hrvaškega Vjesnika, srbske Politike, makedonske Nove Makedonije in slovenskega Dela, natisnjenih med 31. decembrom 1988 in 1. julijem 1989, torej v obdobju pred odprtjem sarajevske razstave, kažejo, da je bila tedanja jugoslovanska politična realnost zapletena. Vendar pa ni mogoče kar počez govoriti o pomanjkanju demokracije v njej.

Na to opozarja komentar sociologa Tomaža Mastnaka, ki so ga umestili v zadnjo razstavno sobo, kjer se konča kača naslovnic. Po Mastnakovem mnenju je bilo poročanje tedanjih jugoslovanskih medijev o notranje- in zunanjepolitičnem dogajanju »pretežno korektno«, predvsem pa so »takrat mediji poročali o dogajanju«, danes pa zaradi velikanskega propagandnega stroja, ustvarjenega na Zahodu, »to počnejo le še izjemoma«. Mastnak sicer ne odgovori na vprašanje, zakaj snovalci razstave v Sarajevu, ki so bili seveda seznanjeni s političnim dogajanjem, vanj niso intervenirali z umetniškimi sporočili. Takrat verjetno še ni bilo mogoče slutiti, da bomo v imenu tako opevanega liberalizma in vere v svobodnega in ustvarjalnega posameznika ter moč trga dopustili razpad vezi med politiko in ekonomijo in s tem odprli vrata grabežu in ropanju nacionalnega bogastva, vladavini mediokritet, politični razlastitvi ljudstva, diktatom iz tujih centrov moči, siromašenju večine prebivalstva in izgubi prihodnosti. »O teh stvareh nismo razmišljali, niti na misel nam niso prišle, smo pa toliko govorili in bili aktivistični, da tega še opazili nismo. Sarajevska razstava je vsaj dostojno molčala. O tem, o čemer smo takrat govorili, in o tistem, o čemer je sarajevska razstava molčala, lahko zdaj začnemo razmišljati.«

Tudi zato, da bi spodbudili k premisleku, so organizatorji »ponovitve« sarajevske Dokumente tokrat v razstavo vključili tudi eno izmed novejših Mladininih Diarej. V njej avtor Tomaž Lavrič s podobo znanega možiclja v premislek ponuja cinično misel, da »s postavitvijo bodeče žice na meji sporočamo prebežnikom, da smo stroga, a prijazna dežela«.

Razstava:

Dediščina 1989: Študijski primer; druga razstava Jugoslovanski dokument

Kje: Moderna galerija, Ljubljana

Kdaj: od 26. aprila do 17. septembra 2017