Izak Košir

 |  Mladina 22  |  Kultura

Vrnitev ameriškega idiota

Kako sta Bush mlajši in Trump v skupini Green Day prebudila punk

»Ne Trumpu, ne KKK, ne fašizmu v ZDA!« so Green Day vzklikali na nedavnih koncertih.

»Ne Trumpu, ne KKK, ne fašizmu v ZDA!« so Green Day vzklikali na nedavnih koncertih.

Če lahko kako strnem raziskovanje, ki sem se ga lotil pred koncertom skupine Green Day v ljubljanskih Stožicah, moram to storiti z ugotovitvijo, da različne generacije to zasedbo dojemajo različno. Če ste se rodili v osemdesetih ali še prej, boste morda presenečeni nad dejstvom, da za današnje srednješolce stari rock niso več Beatli in Stonesi, temveč Gunsi in Nirvana. Generacija, rojena v osemdesetih, pa ima Green Day za pojav, ob katerem je odraščala. Takrat so na MTV ponovno začele doneti kitare in po daljšem zatišju se je tudi v mainstreamu ponovno pojavila beseda »punk«. To sicer ni bil punk v slogu Sex Pistols in The Clash, pa tudi kitare niso donele tako kot pri zasedbi Pearl Jam ali bendih iz Seattla, zibelke grungea. Skupina Green Day pač ne prihaja iz deževnega mesta, temveč iz sončne Kalifornije. In temu primeren je tudi njen »punk«.

Kot vsi bendi je tudi Green Day sčasoma prerasel svojo najstniško fazo, v kateri so ga tržili kot nekakšen poreden boy bend s kitarami in našpičenimi pričeskami. A k temu se še vrnemo. Začeti moramo kakopak pri albumu Dookie, ki je skupino izstrelil na mednarodno prizorišče, na male zaslone na obeh straneh Atlantika ter v sobe najstnikov in najstnic – tistih ne tako zelo jeznih, da se ne bi mogli kdaj tudi odkrito zabavati. Tistih, ki so lovili ravnotežje med punkom in popom oziroma med pristnim in navideznim uporniškim imidžem. Tudi njen najbrž največji slovenski fan Omar Naber je nihal med popevkarskim Eurosongom in svojim punk rock bendom Kareem.

Plošča Dookie, uradno sicer že tretja plošča zasedbe Green Day, a prva pri veliki založbi, je izšla leta 1994. Za boljše razumevanje, kaj se je tisto leto dogajalo v glasbi, naj povem, da je umrl Kurt Cobain, ki je pred tem enega zadnjih koncertov odigral v Ljubljani, na Otoku je cvetel britpop z Blur in Oasis na čelu, tako Pink Floydi kot Stonesi so se kot zadnji preživeli stari mački rocka odpravili na megalomanske turneje, v New Yorku so ob 25. obletnici želeli poustvariti festival Woodstock, 1. marca se je rodil kanadski pop zvezdnik Justin Bieber, po dolgi pavzi pa so se v studio ponovno zaprli tudi vsi trije preostali člani Beatlov in reciklirali še neobjavljene in nedokončane posnetke Johna Lennona. Zunaj glasbene industrije je Schindlerjev seznam, Spielbergova drama o holokavstu, pobral sedem oskarjev (v času, ko si holokavsta javno še nihče ni drznil zanikati) in Nelson Mandela je postal prvi južnoafriški temnopolti predsednik. V Ameriki je predsedoval Bill Clinton, v Sloveniji pa Janez Drnovšek.

Ja, svet je bil očitno res pripravljen, da nanj pade Dookie z zloglasno bombno eksplozijo na naslovnici. Ploščo so prodali v kar 20 milijonov izvodih in še vedno je njihova najbolje prodajana, domov pa so odnesli tudi grammyja za najboljši alternativni album. O »alternativi« bi lahko razpravljali ravno toliko kot o »punku«, a dejstvo je, da je bila plošča komercialno uspešna in je ponudila kar pet hipnotičnih hitov (Longview, When I Come Around, Basket Case, Welcome to Paradise in She), na kar bi bil takrat lahko upravičeno ljubosumen tudi kralj popa Michael Jackson.

Sveta trojica in ogrodje benda – Billie Joe Armstrong (vokal, kitara), Mike Dirnt (baskitara) in Tré Cool (bobni) – sta bila tako pripravljena, da nam pokažeta, kako se punk igra v East Bayu pri San Franciscu, od koder so sami doma in od koder so prišla tudi številna druga znana glasbena imena, kot so Creedence Clearwater Revival, Counting Crows, The Pointer Sisters, MC Hammer, Tupac Shakur in Rancid, ki bodo v Ljubljani tudi njihova predskupina. Regija je znana po tem, da se tam kali rock, hip hop in soul. Po skupini Green Day in njenem Dookieju pa tudi eastbayevski punk.

Sledili sta dve prav tako uspešni plošči Insomniac (1995) in Nimrod (1997), a kljub platinastim nakladam se pravljica Dookieja ni ponovila. V ospredje se je Green Day vrnil šele leta 2004 s politično obarvano ploščo American Idiot (na naslovnici je roka, ki drži krvavo granato v obliki srca), konceptualno stvaritvijo, ki so jo označili za prvo punk rock opero. Nihala je nekje med The Who in Broadwayjem in tam je pozneje res dočakala uspešen muzikal s frontmanom Armstrongom v vidni vlogi. Prinesla pa je tudi grammyja za najboljši rock album. Skladbe, kot so Boulevard of Broken Dreams in Wake Me Up When September Ends, so naznanile zrelejšo ero ustvarjanja. Tokrat so za njimi trdno stali tudi glasbeni kritiki, pa tudi poslušalci, ki so ploščo pokupili v 16 milijonov izvodih.

Vsebinsko je bil American Idiot uperjen proti takratnemu ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu mlajšemu in njegovi vojni v Iraku. A politična pot skupine Green Day se ni končala takrat, saj se je lani novembra ponovno vmešala v predsedniško kampanjo in med igranjem pesmi Bang Bang z zadnje plošče Revolution Radio (2016) občinstvo spodbujala, naj vzklika: »Ne Trumpu, ne KKK, ne fašizmu v ZDA!« Očitno je spet čas za punk. Tokrat tak z več bodicami kot leta 1994. Ameriški idiot namreč menja dlako, a narave nikoli.

Koncert: Green Day

Kje: Dvorana Stožice, Ljubljana

Kdaj: 6. junija 2107

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.