Intervju / Niall McCann

Leta 1997 se je skupina škotskih glasbenikov, zbranih okrog neodvisne založbe Chemikal Underground, z avtobusom in izdatnimi količinami alkohola odpravila na gostovanje v majhno francosko mesto Mauron. V dvajsetih letih, ki so minila od takrat, so nekateri med njimi zasloveli, denimo Alex Kapranos, ki je pozneje ustanovil skupino Franz Ferdinand. Druge, denimo Kapranosovega prijatelja iz otroštva RM Hubberta, je pogoltnila depresija. Tretji, na primer ustanovitelj založbe Stewart Henderson, pa si kljub upadu prodaje plošč, ki jo je zakrivil vzpon spletnega piratstva, še vedno vztrajno prizadevajo, da bi glasbenikom, ki so prišli za njimi, zagotovili vsaj neke vrste prihodnost.

Izgubljeni v Franciji, film irskega režiserja Nialla McCanna, ki smo si ga lahko ogledali na letošnjem festivalu Kino Otok, je vse naštete predstavnike jedra neodvisne glasbene scene v škotskem Glasgowu spet posedel na avtobus in jih odpeljal na pot spominov in tovarištva v Mauron, da bi skupaj premislili, kaj se je v času, ki je od takrat minil, zgodilo z njimi, s svetom in z rokenrolom.

Štiriintridesetletni dublinski dokumentarist se je filma lotil z zavedanjem, da glasbeni dokumentarec nikdar ne bi smel biti zgolj glasbeni dokumentarec. Zato je Izgubljeni v Franciji bolj kot karkoli drugega zgodba o tem, kako je z zatonom socialne države, ki bi mladim prek socialne podpore omogočila, da iz entuziastov zrastejo v ustvarjalce, morda za vedno minila doba, v kateri so otroci delavskega razreda lahko še upali, da bodo nekoč postali zvezdniki, in so mesta, kot je Glasgow, lahko še upala, da bodo postala središča dogajanja.

Čeprav je McCann svoj prvenec, prav tako glasbeni dokumentarec, posvečen britanskemu kantavtorju Luku Hainesu, naslovil z na videz optimističnim naslovom Umetnost bo odrešila svet in rad zagotavlja, da se bori proti nostalgiji, se zdi, da na tihem vseeno verjame, kako se je vse, kar je bilo na svetu lepega, končalo s koncem 20. stoletja.

Pravite, da je zelo težko narediti film o ljudeh, ki niso pizde. Zakaj?

Ljudje hočejo nesrečo. Predvsem pri filmu, kot da zgodbe ne bi imele resnične teže, če ne bi bile žalostne. Mislim, da se s tem izgubljajo odtenki, zavedanje o kompleksnosti sveta. Zato je pomembno pripovedovati tudi zgodbe, v katerih je vsaj nekaj upanja.