Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Dva leva

Ab Ovo

(aporije verolomne države) 

© Franco Juri

»Slovenska država zagotavlja italijanski in madžarski narodnosti tudi v samostojni republiki Sloveniji vse pravice, kakor so določene z ustavo in zakoni ter mednarodnimi akti, ki jih je sklenila in jih priznava SFRJ. Prav tako zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Slovenije, če to želijo.« — Začelo se je z izjavo o dobrih namenih pred plebiscitom decembra 1990

»Predstavniki ZL in Exyumaka so pripravili predlog za spremembo ustave, s katero bi priznali status narodnostne manjšine pripadnikom narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji. Za zdaj imajo zagotovljenih devet podpisov poslancev, medtem ko za začetek postopka za spremembo ustave potrebujejo podpise 20 poslancev. Za spremembo ustave bodo predlagatelji potrebovali dve tretjini glasov poslancev, torej šestdeset.« — Nadaljuje se s sprenevedanjem v letu 2017 (STA, 14. 6. 2017)

»Ne zahtevamo nobenih dvojezičnih napisov, potnih listov ali posebnih šol. Želimo priznanje kolektivnega dostojanstva. Kaj bi Slovenija izgubila, če bi nas priznala kot manjšino?« — Predstavnik Exyumak Fahir Gutić

»Predsednik DZ Milan Brglez je sprejel predstavnike Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji – EXYUMAK … Dejal je, da ustavno reševanje kateregakoli problema ni enostavno, urejanje manjšinske problematike pa je še posebej občutljivo in tudi zahtevno.« — (STA, 8. 12. 2016)

Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati.

Potem ko Pahor verjetno že pije surova jajca in pred ogledalom vadi patetični nagovor pred spravnim spomenikom, ki estetsko in vsebinsko razkriva vso bedo slovenske sprave, države in perspektive, bi bilo modro razmisliti ne le, kako pokopati mrtve (s čimer se sicer brez preostanka strinjam), ampak tudi in predvsem, kako pustiti živim dostojno živeti.

Namreč, nekoč je bila Jugoslavija. Tega se ne da preprosto spregledati, pozabiti. Tudi in še zlasti v predprazničnih dneh samostojne Slovenije ne. Tudi če zarinemo glavo v pesek, je še vedno bila. Z mnogimi obrazi; mnogimi spomini. Dobrimi, slabimi, prijetnimi, neprijetnimi. In vsi sodobniki smo bili ne le priče, ampak del vsega tega. Ali čez leta prevladajo dobri ali slabi spomini, ni odvisno od nekdanje realnosti, ampak od tega, kako si organiziramo zaznavo sedanjosti. Psiholog Welzer je svoj čas takole pojasnil skrivnost »spomina«: »Ne realiteta, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost na novo.« To ne nazadnje pojasnjuje tudi pozabljanje. In če ima na desnici kdo težave s pozabljanjem, naj vpraša svojega idola. Ne kako je takrat bilo, ampak ali je sploh bilo. Ne bo mogel reči, da ni bilo. Ker je bilo. Poduhovljeni vodja desnice bi v hinduističnem slogu moral potrditi: obstajala je pot v Jajce in tudi pot iz Jajca. Pač: Ab Ovo!

Ampak ključni problem ni desnica. Ona dosledno igra vlogo neverodostojnega, nestrpnega, netolerantnega, nedoslednega političnega akterja. Ker jih ne volimo, se z njimi nima smisla ukvarjati. Problem je v levi in socialnoliberalni politiki. V SMC, v SD, v Desusu. Prav pred državnim praznikom so se še enkrat, kot že tolikokrat poprej, diskreditirali. Namreč, Exyumak, zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ, jih je ob ob asistenci Združene levice ujel pri njihovi nedoslednosti. Kar je resnično kratkovidno. Četudi bi poslanci omenjenih strank dali svoj podpis za začetek postopka (potrebnih je dvajset podpisov), še vedno ne bi »tvegali« realizacije, ker je kvota 60 poslanskih glasov za vpis manjšinskih pravic slovenskih državljanov, predstavnikov drugih narodov bivše skupne države v ustavo, iluzija. A bojijo se, da bi jim desnica z odprtjem razprave vsilila temo, ki si je v predvolilnem času nikakor ne želijo. 

© Franco Juri

Resna pravna država se sicer ne ozira na reciprociteto, ko gre za človekove in politične pravice državljanov, a vseeno velja spomniti, kako je na Hrvaškem t. i. božična ustava (1990) v preambuli omenjala Slovence skupaj s predstavniki drugih manjšin na Hrvaškem (Srbi, Muslimani, Čehi, Slovaki, Židi itd.) in kako je kasneje Tuđmanova saborska veličina leta 1997 vrgla Slovence iz ustave. Takrat smo bili ogorčeni. Najbolj ogorčeni so bili ravno v NSi, ki sedaj neposredno nasprotuje vpisu jugoslovanskih etničnih manjšin v slovensko ustavo. In ko so Hrvati leta 2010, tudi zaradi slovenskega pritiska pred vstopom v EU, Slovence vrnili v ustavo, smo bili vsi zadovoljni. Najbolj prav ista NSi. Hrvati so izbris Slovencev pojasnjevali z argumentom, da ne gre za avtohtono manjšino. Slovenija nevpis pripadnikov narodov nekdanje skupne države prav tako pojasnjuje z enakim invalidnim argumentom. A če že, potem je treba upoštevati, da je bilo Slovencev na Hrvaškem leta 2011 (ob popisu) le 10.517 oziroma 0,25 % (!!!), pripadnikov »neavtohtonih« jugoslovanskih etničnih manjšin v Sloveniji pa leta 2015 več kot deset odstotkov (212.444). Ker SD, SMC, DESUS ne ravnajo načelno, bodo zastopniki »neavtohtonih manjšin« morali svoje rojake spomniti, naj ne volijo strank, ki jim ne priznavajo manjšinskega statusa.

Tistih, ki bi SMC, SD in DeSUS zaradi tega dali svoj glas, gotovo ne bo za en poln avtobus. Pa naj se odločijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.