Boštjan Napotnik  |  foto: Uroš Abram

30. 6. 2017  |  Kultura

Ana Roš: »Michelin ne razume novodobnega, svežega, mladega jedca«

Najboljša kuharica na svetu

Za ta intervju smo se v Selu pri Kobaridu postavili v vrsto za CNN, ki o Ani Roš pripravlja daljšo reportažo, za največji brazilski finančni časopis in za agencijo Associated Press. Nekaj dni prej je na dvodnevni press turneji v Budimpešti, Švici in Nemčiji dala 25 intervjujev. Vprašanje, »Kako je biti najboljša kuharica na svetu?«, je v zadnjem času slišala skoraj tolikokrat kot vprašanje, »Ali je mogoče pri vas do konca poletja dobiti še kakšno prosto mizo?« Mi je nismo vprašali nič od tega. Z globalno zvezdnico sodobne vrhunske kuharije, ki je na ti z liki, kot so Rene Redzepi, Elena Arzak in Massimo Bottura, se pač lahko pogovarjaš bolj zanimive reči.

Že prej se je v Hiši Franko dogajalo marsikaj – tu je kuhal Mauro Colagreco, prihajali so tvoji prijatelji iz globalnega alter kuharskega krožka Cook it Raw … Ampak v zadnjem letu se dogaja toliko, kot se verjetno prej nikoli ni. Kaj je bila – seveda poleg ponovljene ocene izjemno v našem Konzumu – velika točka preloma. Netflix?

Ja, Netflix je bil dobro leto nazaj; mislim, da so drugo sezono lansirali 27. maja lani. Moram reči, da se je življenje res spremenilo, na hardcore, predvsem pri gostih. Nenadoma nas je iz ukvarjanja s pretežno domačimi, lahko rečem tudi evropskimi gosti – s katerimi je restavracija zelo dobro delala – odpihnilo v svet. To pomeni, da imaš vsak dan za vsako mizo goste, ki so prišli sem z res visokimi pričakovanji – jasno, da so visoka, če je nekdo pripravljen prepotovati ves svet samo zato, da pride jest k nam. Na Netflix nismo bili pripravljeni, reagirali smo prepozno, čeprav so nas vsi opozarjali, da bo to življenje v naši hiši obrnilo na glavo. Ampak saj veš, mi tu – Kobarid, konec sveta, saj to ni možno, saj tu se verjetno ne bo kaj hudo spremenilo … No, nam je v enem dnevu razsulo rezervacijski sistem, obisk na spletni strani je šel z 200 na 10.000 obiskov na dan. Tako da ja, absolutno – Netflix je bil za prepoznavnost Hiše Franko veliko pomembnejši kot naziv Best Female Chef in kot 69. mesto naše restavracije na lestvici San Pellegrino World’s Best.

Če opazujemo, kaj se v vrhunski kulinariki dogaja v zadnjih desetih letih, lahko verjetno ugotovimo, da se na tem področju oblikujeta dve struji: na eni strani je klasična visoka gastronomija, ki jo s svojimi letnimi vodiči vzdržuje Michelin, na drugi pa bolj radikalna, alternativna, prodorna linija, ki jo peljejo projekti Gelinaz, Cook It Raw in ne nazadnje World’s Best …

Ja, ni treba naprej spraševat, lahko. In ko vprašaš gostince oziroma kuharje, ki plujejo v obeh svetovih, prevladuje mnenje, da je v restavracijah s San Pellegrinove lestvice, ki je malo bolj sproščena in recimo postavlja pariški bistro Septime na 35. mesto, pred nekaj leti pa je bil Chateaubriand Inakija Aizpitarteja celo na 9. mestu, hrana velikokrat bolj izjemna kot v marsikateri restavraciji s tremi zvezdicami. San Pellegrinova lestvica je bolj pokazatelj, kako se v nekem prostoru počutiš in kako ješ, ne glede na srebrn pribor in težo damastnega prta. Iz pogovorov s številnimi kuharji in iz svojih izkušenj vem, da je ta trenutek največja umetnost, kako vpreči vse sile, da bi ti uspel prodor na lestvico.

Se ta dva svetova mešata?

Ne, nista kompatibilna. Rene Redzepi še vedno nima tretje Michelinove zvezdice, kar ti pove vse o kompatibilnosti. In to je Redzepijeva velika bolečina, čeprav je po mojem to bolj Michelinov problem. Michelin ne razume novodobnega jedca, svežega, mladega jedca, zato se v zadnjem času močno trudi, da bi se spremenil. Prišlo je do spremembe moči v globalnem vplivu, kjer Michelin po dolgem obdobju ni več alfa in omega, zato je moral nekako odreagirat.

Seveda. Ampak ali priznanja s te scene pripeljejo tudi drugačne goste, se tako kot kuharji razlikujejo tudi gostje?

Naj ti odgovorim skozi zgodbo: letos marca so me poklicali iz Relais & Chateaux, vodiča po prestižnih restavracijah in hotelih, da bi se radi dobili z nami, da jih zanima Hiša Franko in da bi jo uvrstili v svoj vodič. Ker se zavedam naše drugačnosti, sem gospo takoj vprašala, ali je prepričana, da smo pravi tip restavracije zanje. Vztrajala je in na koncu sva se nekega marčevskega popoldneva dobili v Kobaridu. Še vedno je bila prepričana, da je Hiša Franko zanje primerna, jaz pa sem ji predvsem skušala razložiti, da uvrstitev v vodič Relais & Chateaux pripelje zelo specifičnega gosta, ki je v veliki meri podoben Michelinovemu – to je klasičen gost, ki želi in pričakuje nek visok standard storitve, tega pa mi včasih niti ne želimo zagotavljati, ker nas ne zanima. Zdaj recimo zapiramo za kosila in odpiramo za zgodnje večerje, ker se nam zdi, da je to urnik, ki ustreza osebju, da ne pregori. Pri nas imamo psa, ki se sprehaja od mize do mize, mačka, ki se splazi ljudem v sobe … Mi živimo na podeželju in nekako se skušamo realizirati v okolju, v katerem dejansko smo. In zame, odkrito povedano, je idealen sistem brez zvezdic, ker smo uspeli doseči nekaj, česar z zvezdico nikoli ne bi mogli. Z eno zvezdico bi težko dosegli tistega zadnjega foodieja na koncu sveta in ga navdušili, da bi se odpravil tisoče kilometrov daleč v Hišo Franko. In tudi vidim, da večina klasičnih gostov, ki pridejo in so navajeni klasičnih lokalov, tu ne doživi enakega zadovoljstva kot nekdo, ki se malo bolj odpre. Med novodobnimi jedci je ogromno mladih, ki so vajeni bistrojev v Parizu, v katerih za 50–70 € ješ fantastično hrano, težko dosegljivo v treh zvezdicah. Poglej, z Valterjem sva bila letos v Parizu in sva trikrat jedla zunaj: en večer v Septimu, en večer v Clamatu in en večer v L’Arpegeu. In če bi samo zaprl oči in okušal, dojemal hrano, je bil L’Arpege daleč na zadnjem mestu. Pri čemer pa sva tam za dva plačala 900, v Clamatu 60 in v Septimu 150 evrov, ker smo bili štirje. Kar hočem povedati, je, da je vsa ta izjemna hrana postala dosegljiva mladim ljudem. Seveda pa razumem, da klasični gost zahteva in za svoj denar pričakuje izjemen nivo ne le hrane, ampak tudi opreme, strežbe. Lokali, kot je naš, se skozi to ne morejo izražati, nikoli se ne bi mogli primerjati s francoskimi zvezdicami.

K tebi torej zdaj prihaja mlajša generacija, novi jedci. Ljudje, ki so videli neko sceno na Netflixu in se jim je to zdelo ljubko …

Ne ljubko. Ljubko ni dovolj. Prihajajo ljudje, ki so pripravljeni odpotovati z Nove Zelandije samo zato, da pridejo jest sem. In potem jih v klasični slovenski maniri vprašaš, »So how is Slovenia?«, in ti rečejo, »We don’t know anything about it!« Ustavili so se pri Botturi v Modeni, prišli sem, in ker so že tu, grejo še za en teden na počitnice na Irsko. No, seveda pa imaš tudi ljudi, ki se odločijo in pridejo samo v Slovenijo; ko odkljukajo našo restavracijo, pa jih gastronomija več ne zanima, ker nič ne vedo o tem, da je pri nas še toliko in toliko zanimivih lokalov ali vinarjev.

Na Netflix nismo bili pripravljeni, čeprav so nas vsi opozarjali, da bo to življenje v naši hiši obrnilo na glavo. Ampak saj veš, mi tu – Kobarid, konec sveta, saj tu se verjetno ne bo kaj hudo spremenilo … No, nam je v enem dnevu razsulo rezervacijski sistem, obisk na spletni strani je šel z 200 na 10.000 obiskov na dan.

Kako pa si uletela v ta sicer močan in vpliven – ti sicer praviš tudi velik, a kljub temu vendarle ekskluziven krožek gastronomskih alternativcev? Je bila na delu tvoja diplomatska šola? Trud in delo? Zveze in poznanstva? Sreča?

Zagotovo tudi malo sreče. Andrea Petrini, italijanski novinar in pisec, sicer pa idejni vodja neformalne skupine kuharjev Cook It Raw, me je leta 2012 našel na neki konferenci v največjem centru za odvisnike od droge v srednji Italiji, kjer sem dve leti zaporedoma kuhala z deklicami in fanti s težavami. No, ta center so za en dan zaprli za kulinarično konferenco, in ko je Andrea Petrini – takrat ga še nisem poznala – ob mojih raviolih z bezgovim cvetjem rekel, »Zakaj je ta pašta tako jebeno dobra? Kadar jem v restavraciji, hrana nikoli nima tako dobrega okusa«, mi je iz ust kar samo izletelo, »Zato, ker nas kulinarični kritiki ponavadi silijo v predrugačenje hrane, in ko hrano predrugačiš, greš stran od okusa.« Sedel je, jaz pa sem se počutila kot največji idiot. Po delavnici je prišel k meni, se predstavil in me vprašal, če bi želela naslednji teden kuhati v New Yorku, na festivalu Grand Fooding. Seveda bi! No, to je ta element sreče – če ga ne bi bilo na moji delavnici, če ne bi rekla, kar sem rekla, potem se mogoče vse skupaj ne bi dogajalo tako, kot se je. Petrini te spravi pod maksimalen možen pritisk, te stisne čisto v kot in potem preverja, kako se boš odzval.

En tak sprejemni izpit.

Pred-sprejemni, sprejemni je bil potem na Poljskem in je bil še bolj divji. No, nazaj v New York: tja sem priletela ob šestih zvečer. Ob sedmih sem bila v hotelu, ob osmih v kuhinji, ob osmih zjutraj pa sem morala začeti streči štirihodno večerjo za 120 ljudi. Projekt je bila 49-urna večerja, na kateri je vsak sodelujoči kuhal štiri ure. Ko je en končal, je naslednji začel. Se pravi, da sem imela za pripravo svojih štirih hodov 10 ur časa – dodatni dve pa je pobral transfer iz kuhinje v neko pop-up galerijo v Chelseaju, kjer smo jedi postregli. Valter, ki je bil z mano, je ob treh zjutraj tako sesut filiral ribe, da sploh ni več videl kosti. Jaz sem se drla, »Vse kosti ven!«, on pa nazaj, »Jebeš Američane, če bo kakšna kost not, bo pa not!« Ne, res, to so meje nemogočega. Po koncu, ko sem dala skoz še celo vrsto intervjujev, sem jokala, se tresla od utrujenosti in se samo še sesedla. Noro! To je bilo prvo sodelovanje s Petrinijem. Ko sem se vračala domov na enem totalno sesutem Alitaliinem letalu, sem si vsa izmučena rekla, da zdaj si pa lahko privoščim en gin tonic. Stevardesa pa: »No gin tonic – only in business class.« Jaz jo gledam in si mislim, ali je vse skupaj sploh vredno početi?! No, ampak en mesec kasneje me je poklical in rekel, da se bo druščina Cook It Raw dobila na Poljskem, in če želim biti first woman ever z njimi? Jasno da! Kljub temu da je bil avgust in sem vedela, da bo tukaj gneča … Ampak ko začutiš, da se ti kar naenkrat odpirajo vrata k nekemu znanju oziroma druženju z nekimi silno močnimi, ustvarjalnimi ljudmi, tega ne moreš pustiti mimo.

Kako je, ko se dobite? Kuhate, jeste, pijete, se pogovarjate? Si izmenjavate recepte, je to odprta scena? Imate kakšna pravila, pisana ali nepisana?

Ta scena je, če mene vprašaš … Hmm … Glej, čez tri tedne bom šla v Mehiko s Cook It Raw. Močna zasedba, osemnajst nas bo, prišli bodo Adrian Adria, Alex Atala, David Chang, Rene Redzepi … Vem, da bi bilo glede na vse skupaj verjetno bolje, če bi ostala tu, ampak moram tja. Jaz sem ta trenutek kreativno mrtva, vse dogajanje zunaj kuhinje me izčrpava. Štartali smo pomladno sezono z osemnajstimi novimi krožniki in potem sem se dobesedno sesula. Vsa ta pozornost te včasih odlepi od osnove, od kuhanja. In kar naenkrat se sploh ne zavedaš, da je minil cel mesec in da se s tabo ni nič zgodilo, da sploh ne moreš razmišljat o hrani. In zato so vsa ta druženja tako pomembna. To je popolnoma odprta scena, vsi so se pripravljeni pogovarjati o hrani, deliti svoje izkušnje, svoje videnje, večina teh kuharjev je strašansko inteligentnih in biti z njimi v dolgi debati je najlepša stvar na svetu.

Ok. In zdaj si njihova? Hočem reči, da lahko zdajle pokličeš kogarkoli od teh kuharskih zvezdnikov?

Veš kako, lahko, ampak tega ne želim izrabljat. So nekateri kuharji, s katerimi se počutiš povsem domače, ker nimaš niti občutka, da je nekdo kaj več, kdo drug kaj manj. So pa tudi drugi, do katerih vsi mi nehote gojimo neko spoštovanje in potem niti ne pustimo, da bi ta bariera med njimi in nami padla – recimo Rene Redzepi. Med prvim Gelinaz Grand Shufflom (še en Petrinijev projekt, pri katerem se kuharji za en dan premešajo po restavracijah, tako da niti oni sami ne vedo, kje bodo kuhali, gostje pa ne vedo, kdo bo kuhal zanje; op. p.) sem od njega dobila sms, »Ana, kje si?« Jaz sem bila v Čilu, in ker je bila ravno tekma Cope Americane med Argentino in Čilom, sem mu poslala fotko svojega obraza z naslikano čilensko zastavo, potem pa sva klepetala na to temo. Ampak kljub temu bo on zame še vedno nekaj nedosegljivega, on je najbolj genialen kuhar na svetu, brez dvoma.

No, ampak ti si mu blizu – špilaš v istem klubu z njim. Za nas, domače kuharje, ki reči večinoma kuhamo po že objavljenih receptih (v katerih pač tu in tam kaj spremenimo), obstaja neka misteriozna kategorija, ki se ji reče ustvarjanje krožnikov. Ti si jih za pomladno sezono ustvarila 18, za poletno jih boš spet vsaj toliko. Kako to poteka? Ti pomaga ekipa, poslušaš mnenja, imaš testne jedce?

Kakorkoli obračam, osnovna ideja in čisti zaključek tega procesa morata priti iz mene, ker ugotavljam, da sem zelo obremenjena, kadar poslušam mnenja drugih in potem ne razmišljam več iz sebe. Če neprestano sprašuješ druge, ugotoviš, da ne prihajaš več sam do zaključkov, kar je, vsaj zame, totalno narobe. Tako da mislim, da moraš biti pri ustvarjanju precej sam.

Imaš kakšna pravila, s čim začneš – s sestavino, tehniko, vizualno idejo končanega krožnika?

Kaj pa vem … mislim, tečeš in zavohaš seno. In začneš razmišljat o tem močnem, intenzivnem vonju – kaj lahko naredim z njim? Danes sem recimo ugotovila, da so skoraj vse divje jagode, ki sem jih našla, rasle pod bezgovim grmom. In divje jagode in bezeg sta lahko najboljša prijatelja, tudi na krožniku. Mislim, da so neke logične kombinacije že zapisane nekje v naravi. Seveda pa velikokrat sploh ne morem razložiti, zakaj se mi zdi, da gresta dve stvari skupaj. Sicer so teoretično zadeve precej jasne: azijske kuhinje izhajajo iz in gradijo na močnih kontrastih, medtem ko evropske kuhinje – francoska, španska, italijanska – temeljijo na uravnoteženosti. Povsod pa je nekaj osnovnih pravil, tukaj so teksture, kar pomeni, da na krožniku ne more biti vse mehko ali vse trdo, teksture je treba zaokroženo skombinirati. In zajeti pet osnovnih okusov – kislo, sladko, grenko, slano in umami. Mislim, da so to ključne zapovedi.

Kako pa vključevanje tehnik, kam gremo zdaj s temi tehnikami? Modernistična scena s Ferranom Adrio in Hestonom Blumenthalom se zdi v defenzivi v primerjavi s skandinavskim nabiralništvom, fermentiranjem, ki ste ga posvojili in sfurali alternativci.

Že, a ne pozabi, da večina izhaja iz Ferranove kuhinje – Adrian Adria, Ferranov brat, je eden najbolj uglednih alternativcev. Rene Redzepi in z njim cela nova severnjaška kuhinja je Ferranova šola, prav tako Andoni Aduriz iz Mugaritza in prek njega vsa južnoameriška scena, ki nam je manj znana, a je noro ustvarjalna in močna. Nova skandinavska kuhinja je naredila tudi veliko uslugo slovenski. Ta svojega preboja ni doživela v obdobju velikih klasičnih ali molekularnih kuhinj, verjetno zato, ker včasih še ni bilo takšnega pretoka informacij, najbrž pa tudi ne dovolj znanja. Sodobni trendi – nabiralništvo, vrtički, lokalno, sezonsko – so pri nas že od nekdaj del gostinske in domače kuharije. Seveda delamo lokalno in sezonsko, ker nimamo denarja za kaj drugega. Z Valterjem sva začela iskati lokalna živila v glavnem zato, ker večina dobaviteljev v Kobarid ni hotela priti, ne pa ker bi se nama to zdelo fensi. Seveda nisva bila bolj pametna kot ves svet, to sva začela delat zaradi potrebe. Mogoče sva v vsem skupaj malo bolj ekstremna, to pa zato, ker je dolina Soče ekstremno daleč, najbolj daleč od vsega. No, pa tudi zato, ker sva dva ekstremna karakterja. Valter je vedno verjel v dobro, kvalitetno, naravno, in ko sva enkrat v to zagrizla, sva rekla, da bova zagrizla na polno. Ampak dejansko je Redzepijev oziroma skandinavski trend, tj. nazaj h koreninam, nevede – in na našo srečo – zajel Slovenijo, ki lahko v tem trendu pokaže vse svoje lepote in prednosti.

Mi živimo na podeželju in nekako se skušamo realizirati v okolju, v katerem dejansko smo. In zame, odkrito povedano, je idealen sistem brez zvezdic, ker smo uspeli doseči nekaj, česar z zvezdico nikoli ne bi mogli.

S(m)o slovenski jedci sledili tvojemu razvoju? Ali z novimi kuharskimi premiki, o katerih se pogovarjava, nastaja tudi nova generacija restavracijskih jedcev v Sloveniji?

Veliko opazujem hrvaško in slovensko kulinarično sceno in ne vem točno, zakaj imam občutek, da je odprtost pri Hrvatih vseeno večja, čeprav oni sami pravijo, da ne. Dejansko je slovenska gastronomska scena bolj razvita od Hrvaške, po kakovostnem standardu smo vsekakor spredaj. Ampak še vedno mislim, da je slovenski jedec preveč vajen lastne cone udobja, iz katere zelo težko zleze. Zdaj zaznavamo, da jih veliko niti ne prihaja zato, ker bi jih res zanimala hrana, ampak bolj da vidijo, zakaj toliko hrupa okrog Hiše Franko. In potem se pač zgodi, da so nekateri krožniki zanje prezahtevni, ker za nekatere pač potrebuješ toliko in toliko restavracijske kilometrine. Najtrši oreh so Italijani. Ko sva odprla, sva praktično živela od Italijanov, potem pa sva jih v fazi iskanja lastne identitete, filozofije, praktično izgubila, sploh niso več prihajali. Tudi Netflix jih ni prebudil, šele naslov Best Female Chef in uvrstitev na San Pellegrinovo lestvico sta jih prepričala, da se zdaj vračajo. Menim, da zato, ker so tako zasidrani v svojih tradicionalnih okusih, in popolnoma razumem, da ob tako razviti tradicionalni kulinariki težko eksperimentiraš z drugačnimi okusi, z okusi, ki niso tvoji. Mi ne kuhamo italijanske hrane, čeprav živimo na italijanski meji. Zdaj prihajajo nazaj, ker so radovedni – če ves svet ploska, potem jih zanima, zakaj ploska. Avstrijci, ki so bili naši največji zavezniki v razvoju, pa so se zdaj, ko smo dosegli točko, na kateri vemo, kaj želimo, in imamo gosta, ki želi raziskovati z nami, kar nekako umaknili. Pač zato, ker si ne želijo toliko eksperimentiranja.

Tvoj prodor na vrh globalne gastro scene je v Slovenijo zvabil kulinarične romarje z vseh koncev sveta. To so ponavadi radovedni ljudje, ki na potovanjih tudi kar pridno puščajo evre. Si med stanovskimi kolegi ali pri odgovornih za slovenski turizem opazila nov zagon, voljo, načrte, kako izkoristiti to situacijo in publiciteto?

Veš, kakšne ambicije imamo? Pred nekaj dnevi nas je zapustil fant, po moje strašno pameten mlad kuhar, ki pa ga ne zanima kuhanje – on bi v kuhinji samo filozofiral in bil pameten. Skušala sem mu razložiti, da delo v kuhinji praktično pomeni dan na dan zagotavljati rutino, rutinirano pripravljati najboljše, kar je možno, priti do tega, da je krožnik najbolje izveden, in ko ti v enem mesecu to obvladaš, jaz lahko rečem, okej, zdaj pa začnimo menjati krožnike. Ker je cela ekipa rutinirano uigrana, ker je to delo kuharja, ker mora kuhar vsak dan enako kvalitetno narediti fond, ščistiti sipo na pravilen način, narediti omako iz njenih notranjih organov … Ko si enkrat sposoben to delati rutinsko, potem lahko glavni kuhar reče, zdaj smo pa sposobni menjat krožnike. Samo na ta način kvaliteta ne bo zanihala, ko bomo ustvarjali. Poslušal me je in rekel, da bi se v bistvu raje samo malo igral. Lahko se igraš, samo ne v moji kuhinji, kuhinja je nekaj čisto drugega. Tu sva potem zapela in malo kasneje so se na socialnih omrežjih pojavili zapisi, da smo totalitarna kuhinja, ker zahtevamo neke režime. Ja kaj si si pa ti drugega predstavljal? In to je naš hud problem – Slovenci bi radi ves svet, nis(m)o pa za to pripravljeni resno delati.

To je popolnoma odprta scena, vsi so se pripravljeni pogovarjati o hrani, deliti svoje izkušnje, svoje videnje, večina teh kuharjev je strašansko inteligentnih in biti z njimi v dolgi debati je najlepša stvar na svetu.

Pred kratkim je v Sloveniji gostoval Massimo Bottura. Njegov projekt Food for Soul sponzorira nemški proizvajalec gospodinjskih aparatov. So tudi tebe začeli obletavati financerji?

Ne. Oni sicer prihajajo, ampak največkrat so za nas nesprejemljivi. Zanimanje je predvsem v Italiji, mogoče začenjamo neko navezo z italijanskim agentom, ki bi malo resneje peljal te stvari. Ampak mene je tega tudi strah, ker se lahko zelo hitro znajdeš na napačni strani, nekje, kjer sploh nisi hotel biti. Rekla sem ne veliko stvarem, ker se ne vidim v njih, na primer italijanskemu Masterchefu, ki je želel z menoj podpisati triletno pogodbo za toliko denarja, da bi zlahka obnovila pol hiše, pa še bi ostalo. Pripravljeni so se bili celo podrediti mojim urnikom in dogovorom. Jaz nimam težav s kamero, z jezikom, z oddajo – ampak to ni moj fokus! Če grem v Mehiko za en teden na podeželje kuhat in se družit z Albertom Adrio in Renejem Redzepijem in me ni v hiši, si bom vedno lahko rekla, da moram širiti svoja obzorja, se kreativno polniti, da je to investicija vame. Da bi se kar tako prodala – in včasih je zelo udobno biti prodana rit –, pa se mi ne bi zdelo prav do Hiše Franko in do tega, kar smo tu dosegli. Tako da sem glede tega zelo previdna.

Podpiramo! Veliko raje jemo pri tebi, kot da bi te gledali v italijanskem reality showu. Srečno in na nove uspehe!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.