Goldie: The Journey Man

Lani mu je princ Charles za prispevek k britanski glasbi in delo z mladimi podelil odlikovanje reda britanskega imperija (MBE) in takrat se je z njim ponosno nastavljal fotografom pred Buckinghamsko palačo. Jeseni, potem ko so lokalni oblastniki zaradi z drogami povezanih smrti clubberjev zaprli legendarni londonski klub Fabric, pa je didžeje z istim odlikovanjem pozval, naj jih vsi skupaj protestno pretopijo in kovino zamešajo v kavo uradnikov, ki ne razumejo pozitivnega vpliva takšnih klubov na kulturo mladih. Ja, Goldie, eden od pionirjev rejva, je bil v svojem poslanstvu nekakšnega ambasadorja (britanske) klubske kulture vedno brezkompromisen. Navsezadnje je ta, kot je vselej rad poudarjal, tudi njemu rešila življenje.

Njegov albumski prvenec Timeless (1995) je obveljal za enega najpomembnejših elektronskih plesnih albumov devetdesetih let in je med drugim pristal v referenčni knjigi 1001 album, ki ga morate slišati pred smrtjo. Na drugi plošči Saturnz Return (1998) je kot sodelavca med drugim angažiral oasisovca Noela Gallagherja in samega Davida Bowieja, z njim pa je leto pozneje zaigral še v filmu Everybody Loves Sunshine. Sam je vidnejši vlogi odigral v filmu o Jamesu Bondu Vse in še svet ter Pljuni in jo stisni Guya Richieja. Zaradi različnih afer je bil pogosta tarča tabloidov, bil je prvi Britanec, ki so ga izključili iz Big Brotherja slavnih ... postal je britanska popkulturna ikona.

Žal je to zvezdništvo upočasnilo njegovo glasbeno kariero. Resda je še vedno ustvarjal, spodobni plošči je kot Rufige Kru posnel ob koncu prejšnjega desetletja, toda za številne je bil le še senca genija iz devetdesetih let. Tudi zato, ker je ostajal zvest (svoji) izvirni, pionirski formuli druma & bassa, ki se je, potem ko se je konec devetdesetih let prebila celo v mainstream, izpela. No, po izjemnem uspehu londonskega kolektiva Rudimental, ki zadnja leta polni največje stadione, se zdi, da žanr spet dobiva zagon. Je pa hkrati res, da ima ta novi pojav, vsaj skozi kulturno logiko, bore malo skupnega z drum & bass koreninami.

Pa vendar, nova, tretja »prava« Goldiejeva plošča ne bi mogla iziti ob idealnejšem času. Z njo ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki drum & bassa in soulovskega downtempa z jazzovskimi pritiklinami, zato ne prinaša kakšne revolucije. Toda mojstrsko izklesane skladbe, skozi katere zdaj 51-letni producent reflektira svoje življenje, po sofisticiranosti, premišljenosti in dodelanosti morda celo presegajo tiste s prelomnega prvenca Timeless.

Ja, The Journey Man je plošča, s katero Goldie lepo ovekoveči svojo izjemno zapuščino, hkrati pa plošča, ki ima nedvomen potencial za revitalizacijo izvirne drum & bass ideologije. Žogica je zdaj v rokah mladih clubberjev.