Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

21. 7. 2017  |  Dva leva

(Po)sprava

(Predsednik živih mrtvecev) 

© Franco Juri

»Čeprav bo ta osrednji državni spomenik najprej spominjal na vse žrtve in mrtve, bo v prenesenem smislu pravzaprav nagovarjal vse žive, ki bomo postali pred njim. … To je spomenik ljubezni.« — Predsednik Pahor meni, da bo spomenik služil tudi živim mrtvecem

»Simbolni pomen, ki bi lahko bil in bi moral biti dosežen, z današnjim dogodkom, žal, ne bo uresničen. Preveč je bilo nasprotovanj in razlik pri njegovi pripravi in izpeljavi. Ni pomembno samo, kdo je bil danes tukaj (kot je pred dnevi poudaril Pahor, op. a.), ampak tudi, koga ni bilo.« — Milan Kučan, bivši predsednik republike (cit. po Dnevnik, 13. 7. 2017)

»Spomenik bo služil politiki ali delu politike kot neko drago plačano ritualno mesto, sicer pa od njega ne bo koristi.« — Dr. Božo Repe, zgodovinar (cit. po Dnevnik, 13. 7. 2017)

»Včasih so si ljudje več izmišljali in bolj verjeli v te izmišljotine. Lahko si se usedel in ves večer mlatil prazno slamo o svojem ali tujem življenju, pa si zmeraj imel poslušalce. Danes hočejo vsi vedeti, kako je bilo v resnici, ker se bojijo. Razumeš? V nič ne verjamejo in bi radi poznali resnico. Namreč kdo jih je nategnil.« — Andrzej Stasiuk: Taksim

Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo.

Namreč očeta zombijevskega filma. Georgea Romera. Ko sem slišal, da bo Romerov prihod v Ljutomer sovpadal z odprtjem spomenika sprave v Ljubljani, si ob vseh javnih zapletih, prerekanjih, pogojevanjih, izsiljevanjih nisem mogel pomagati, da ne bi cinično pomislil, da bi se lahko ustavil še pri Pahorju, da skupaj odkrijeta spomenik. Če kdo, bi bil Romero primeren. In če kdo, bi ga sprejel in objel Pahor. Ne zaradi poklona mrtvim, ne zaradi spoštovanja živih, ampak zaradi ljubezni do samega sebe. A je »boter mrtvih«, kot so filmskega mojstra klicali, v zadnjem hipu odpovedal obisk in dan po zaprtju festivala (zaradi nenadnega zapleta pljučnega raka) šel med svoje. Med nesmrtne. Med žive mrtvece. Tako Romerova zombijevska trilogija, Noč živih mrtvecev (1968), Zora živih mrtvecev (1978), Dan živih mrtvecev (1985), v Sloveniji ni doživela četrtega dela: Spomenik živih mrtvecev (2017).

© Franco Juri

Dobro, spomenik je tak, kot je. Nisem prepričan, da ravno posrečen, a bodimo realni, vsak bi bil napačen. Karkoli bi tam postavili, kdorkoli bi ga zasnoval, karkoli bi nanj napisali, bi delil usodo sedanjega. Dokler bo stal, bo nosil generično ime Pr’Skelet. In dokler bo tam stal, bo idealno mesto za grafite in zmazke vseh vrst.

Vsak po malem je k temu prispeval. Politika, cerkev, veteranske organizacije. Pomembni posamezniki. Tisti, ki so se slovesnosti udeležili, in tisti, ki so manjkali. Zato Kučanova zavrnitev Pahorjeve floskule še kako drži. Seveda je pomembno tudi, koga ni bilo. Borci so imeli nekaj tehtnih pomislekov, a vseeno ne bi smeli manjkati. Morali bi biti tam z vsemi svojimi zvezdami, praporji, signijami. Strinjamo se sicer lahko z njihovim opozorilom, da je Pahorjeva domislica, da bo nadškof bral zadušnico, perverzna, sprevržena. Kot je Pahor sam. Morali bi ga prisiliti, da razmisli o svojem dejanju. Morali bi pravočasno iti v javnost s svojim opozorilom, da »v program slovesnosti nikakor ne sodijo molitve kateregakoli cerkvenega dostojanstvenika« ter zlasti s tehtnim retoričnim vprašanjem, zakaj, če že, niso povabili k molitvi judovskega duhovnika?

Zaključili so, da gre preprosto za manipulacijo, ki je protiustavna. Res je. Mašo oziroma molitev je daroval predstavnik nacionalne cerkve, ki doslej ni zares priznala svojega greha in svoje velike vloge v bratomorni vojni. Borci NOB so jo priznali in se za svoja dejanja opravičili. A s tem, ko so izostali, so razbremenili druge, stalne neopravičene izostanke. Potem ko je bila na prizorišču široka kulturna in politična paleta javnosti, je izostal Janša s svojimi oprodami. Pričakovano. Saj še nikoli ni bil sposoben deliti države in njenih temeljnih vrednot. Še državnih proslav ob dnevu državnosti se ne udeleži. Ko ni in ker ni na oblasti. Če bi manjkal samo Janša s svojimi, bi ob vseh razlikah v dojemanjih in razumevanjih lahko rekli, da spomenik vendarle predstavlja spravo. Pokop mrtvih, razbremenitev živih.

Tako pa, žal, postavitev spomenika od vsega začetka ni spravno dejanje, ni posprava zgodovine in preteklosti, ni pokop tistih, ki iščejo svoj mir, in ni razbremenitev tistih, ki živijo, ampak dejansko zombizacija zgodovine, zombizacija preteklosti, zombizacija sedanjosti in – bojim se – zombizacija prihodnosti. Vsi smo živi mrtveci. In Pahor je naš sedanji in prihodnji predsednik.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.