Intervju / Maja Smrekar, prejemnica mednarodne nagrade zlata nika 

Umetnica Maja Smrekar (rojena leta 1978 v Brežicah) je maja letos na festivalu Ars Electronica prejela zlato niko, najodmevnejšo nagrado na področju medijske umetnosti ter njenih stikov s tehnologijo, znanostjo in humanistiko. V kategoriji »hibridne umetnosti« jo je dobila za serijo projektov pod imenom K-9_topologija, ki jih je v sodelovanju z biologi, genetiki in drugimi znanstveniki ustvarila v zadnjih letih.

V teh projektih je na svojstven način prepletla svoje telo in misel z vprašanjem vdora sodobnih tehnologij v fiziologijo človeške vrste. Problematizirala je tudi vlogo humanističnih maksim v ohranjanju bistva človeka. Z nekaterimi bolj provokativnimi performansi (v Hibridni družini je denimo podojila psa, v zadnjem, Arte_mis, je raziskovala možnosti za hibrid človeka in psa) pa je ponudila v premislek vse bolj aktualne teme o spreminjajočih se razmerjih med naravo in kulturo ter živim in neživim svetom. V ozadju teh premislekov je navzoč tudi ekološki moment, povezan z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst.

Iz projekta K-9_topologije veje nezaupanje v človeško vrsto. Maja Smrekar v njej zaznava gon po samouničenju. Njen najnovejši performans Rekviem za prihodnost, ki smo si ga te dni lahko ogledali v Lutkovnem gledališču Ljubljana (in je narejen v koprodukciji z Zavodom Aksioma), je zato črnogleda napoved prihodnosti brez človeka. V njem nastopata le psa in droni, avtorica pa v duhu »romantičnega nihilizma« razmišlja o času brez človeka, ko bosta na planetu morda »ostala le narava in ogromno umetne inteligence«. Avtorica ne ponuja odgovorov, vendar s svojimi umetniškimi deli sugerira potrebo po iskanju novih načinov bivanja ali obujanja starih.

Maja Smrekar je leta 2005 diplomirala na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kasneje je na oddelku za video in nove medije iste akademije tudi magistrirala. Svoj prehod iz kiparstva v hibridne umetnosti – torej v raziskovanje prepletanja umetnosti, biologije in novih tehnologij – pojasnjuje s spremembo v percepciji objekta opazovanja. »Že na študiju kiparstva sem doumela, da lahko telo opazujem ne samo od zunaj, temveč v realnem času tudi od znotraj. Kot da bi obrnil nogavico navzven. Šele s takšnim pristopom lahko razmišljaš o posamezniku v vseh njegovih razsežnostih in na tej podlagi o novih paradigmah v zasnovi sodobnih družb,« pravi.

Mnogi misleci danes svarijo pred posledicami vdora sodobne tehnologije v biologijo človeka, saj se v teh procesih rušijo meje med živim in neživim svetom, med kulturo in naravo, človekom in svetom živali. Človeštvo o teh spremembah, ki imajo zagotovo daljnosežne posledice, dejansko ne razmišlja. Zakaj si zatiskamo oči pred vsemi temi spremembami?

Mislim, da v znanstvenem in javnem diskurzu pravzaprav ne manjka premislekov o teh temah. Že vsaj stoletje so navzoče v popularni kulturi in tudi v poglobljenih filozofskih študijah. Res pa je premislek o teh temah morda manj zaznati v vsakodnevnem življenju. To je med drugim posledica tega, da se človeško telo in njegova misel v resnici nista sposobna razvijati tako hitro, kot se razvijata kultura oziroma tehnologija. Zato se zelo strinjam z umetnikom Stelarcem, ki je v devetdesetih dejal, da je človeško telo zastarelo. Temu bi dodala le, da ni zastarelo samo človeško telo, temveč je zastarela tudi sama človeška vrsta. Zaradi svoje fiziologije in omejitev v evoluciji namreč ni sposobna dohajati tako hitrih sprememb, kakršnim smo priče z razvojem sodobne tehnologije. Zaostaja tudi človeška misel. Vpeta je v antično-kartezijanske kategorije mišljenja in človeka določa kot absoluta, kot edino merilo za ovrednotenje sprememb v živem in neživem svetu.