Janko Lorenci

Janko Lorenci

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Kolumna

Anomalija

Skušnjave in pasti prevladujoče govorice

Primer profesorja doktorja BMZ priča, kako klavrno se lahko konča kariera posameznika, ki izgubi notranje zavore. Mož se je s tem pridružil toku brutalizacije mišljenja, govorjenja in delovanja, značilne za Slovenijo in Zahod. To je nevaren proces, ki posameznikom in družbi z zmerjaštvom, lažmi, širjenjem sovraštva ne prinaša katarze, ampak stopnjevanje divjosti, surovosti, sovražnosti itd. Meje prepovedanega se nižajo, besedna surovost lahko vodi celo v fizično. Sovražni verbalizem razsaja predvsem na družabnih omrežjih, toda skotil se je v realnem svetu in se vanj (v politiko, del klasičnih medijev itd.) okrepljen vrača.

A po drugi strani, veliko ljudi na položajih govori banalnosti, govoriči, cvetliči, trosi fraze, dela s tem škodo in ostaja na varnem, brez odmeva in kritik, za okopi svoje povprečnosti in oportunizma.

Tu je še svojevrstno nasprotje brutalizacije govora, nastopanja, razmišljanja – politična korektnost. Nekakšno dogovorjeno, deloma zapovedano besedno samoomejevanje, ki naj bi preprečevalo žaljenje občutljivosti posameznikov in manjšin, vzdrževalo kulturni dialog, družbo umirjalo. Tudi z njeno pomočjo so manjšine bolj zavarovane, sprejemane, vsaj formalno izenačene z večino. Gibala se je nekako skupaj z uveljavljanjem človekovih pravic.

Vendar ima tudi temnejše strani. Kot je rekel nekdo – iz jezikovnega pralnega stroja je postala pralni stroj realnosti, instrument za njeno olepševanje, družbeni anestetik. Nekako v tem smislu: liberalni del družbe je – hvalevredno – postopoma uveljavil človekove pravice in politično korektnost, zanemaril pa – nedopustno – socialno-ekonomske pravice tako manjšin kot večine. Z drugimi besedami: veliko pozornosti je namenil kulturno-identitetnim vprašanjem, bistveno premalo pa eksistenčnim. Kapitalu je to prav, saj ga strpnost do manjšin in bolj ali manj papirnate človekove pravice stanejo malo ali nič, socialno-ekonomske pravice pa veliko. Cena te zamenjave pravic, v glavnem zavestne kupčije med kapitalom in politiko, je visoka – privijanje množic, vedno večja neenakost, vsakovrstne množične patologije. Vse skupaj je prepleteno in zabrisano z visoko retoriko, nenehno neoliberalno indoktrinacijo, zmedo, pa tudi s prevladujočo govorico, za katero so besede kot razredni boj, izkoriščanje, parazitski sistem postale nespodobne, primitivne. Ste že kdaj slišali, da bi jih v pozitivnem kontekstu uporabili informativni novinarji nacionalne TV, vzor politične korektnosti?

Ali drugače, politična korektnost hočeš nočeš sodeluje v veliki laži in anomaliji, ki se ji reče neoliberalna ureditev, ki govoriči o enakih startnih možnostih, enakopravnem tekmovanju, meritokraciji, delovanju v splošno korist, a vse počne ravno nasprotno. Prevladujoča govorica vse to odobrava, blaži, dela sprejemljivo. To zlorabo je prepoznati teže kot brutalizacijo in je tudi nevarnejša.

Tudi populizem, zaradi katerega je sredinska politika zadnja leta dvigala preplah do neba, zdaj pa je začasno v defenzivi, je deloma reakcija na to veliko laž, njene nosilce in evfemizme. Ko populizem napada elite, ima v žigosanju establišmenta v marsičem prav, a s tem se njegov doseg praviloma konča, saj sam ne ponuja alternativ in pogosto služi zgolj promociji svojih voditeljev. V njegovi senci – in to je njegova najnevarnejša plat – pa laže uspeva skrajna desnica, ki se ji etablirana politika prilagaja bolj kot alternativnim strujanjem.

Ti različni, težko pregledni, prepleteni tokovi brutalnosti, olepševanja, nenehnega kapljanja na glavo, leporečja nas nemilo premetavajo sem in tja, spravljajo v zmedo, negotovost, strah – včasih premajhen, drugič pretiran. Človeštvo je najbrž vedno živelo v večjem ali manjšem komunikacijskem kaosu, a stvari kot da se zaostrujejo, pač zato, ker se zaostruje realna podlaga v ozadju – družbeni odnosi in dogajanje v okolju. V takih ekstremnih razmerah najbolj trpijo razumen dialog, strpnost, sposobnost za poslušanje in upoštevanje drugih.

Pot iz te nesrečne mešanice, iz tega gnilega jajca v lepo pobarvani lupini, se zdi vsaj za silo jasna: vrniti politični korektnosti pravo mero in prvotno funkcijo – zaščito manjšin, postaviti v ospredje socialno-ekonomsko-ekološke teme, ustaviti brutalizacijo komuniciranja, hkrati pa se otresti jezikovno-miselnega konformizma. A kako res stopiti na to zahtevno pot?

V Sloveniji zelo manjka izrazitih ljudi, magari ekscentričnih, ki mislijo s svojo glavo, se ne uklanjajo konformizmu, so po potrebi boleče ostri in za svoje poglede pripravljeni kaj tvegati. Zdaj kot da prevladujeta in se prav bolestno mešata dva ekstrema: ždenje v varnem povprečju in pa narcisoidno nastopaštvo. Za gospoda BMZ je težko trditi, da je navaden povprečnež ali človek, ki želi ždeti. Toda s svojimi spornimi izjavami ni hotel zanikati, prebiti slabosti zlorabljene politične korektnosti, drastično opozoriti na neko anomalijo. Tega opravičila nima. Raje je anomalija postal sam – podlegel skušnjavam brutalizacije javnega nastopanja, bližnjicam, ki pritegujejo pozornost, dajejo prostor samozaljubljenemu egu, lajšajo komplekse. Za to je bil celo kaznovan – razgaljen, izsmejan, ob obljubljeni položaj. Se bo zato spremenil? Kvečjemu, če bo sprejel, da je brutalizacija proizvod in sestavni del sistema, velike laži, do katere naj bi bil sicer kritičen. Če si bo torej priznal, da je na tem, da postane njen zvesti del, propagandist.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.