Heni Erceg

Heni Erceg

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Konji in osli

V avtokratskih družbah pa se voditelji vozijo z oklepnimi avtomobili. Ker se bojijo lastnih državljanov.

Pred kratkim je na Poljsko odpotoval nov, tokrat večji kontingent hrvaške vojske in se tam pridružil enotam Nata, ki varujejo vzhodne meje Evrope pred strašno nevarnostjo iz Rusije. Nekako sočasno je Hrvaška po napotkih ameriških mentorjev sprejela nov zakon o domovinski varnosti, obrambni minister pa je pred dnevi v rezervni vojaški sestav vpoklical 18 tisoč državljanov, da bi teden dni počeli vse, kar odrasli fantki pač počno. Tekali, preskakovali vrv, buljili skozi merek na puški, v prostem času pili pivo in si pripovedovali šale, v glavnem pa bili daleč od žena in službenih obveznosti. Sicer bodo za vsak dan, ki ga bodo preživeli na vojaškem urjenju in v skrbi za domovinsko varnost, primerno plačani, tako da bodo domov prinesli kar lepo vsotico.

Eh, kako vse skupaj spominja na obvezno predvojaško vzgojo iz Jugoslavije in na besede vrhovnega poveljnika tovariša Tita: »Delajmo, kot da bo sto let mir, pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna.« Hudičevo težko je namreč, kadar za obrambnega ministra ni postavljen demokratičen, izobražen človek, ampak omejen vojak, ki si je poklicno »slavo« pridobil z vojskovanjem v Bosni in Hercegovini, kjer je vojake indoktriniral z rasnimi teorijami Anteja Pavelića, voditelja nekdanje hrvaške ustaške države. Kaj drugega pa naj počne minister, ki obožuje ameriško doktrino vojskovanja, kot da kupuje drago orožje in prireja vojaške vaje, kakršna je bila nedavna na Jadranu, na kateri so bili opazovalci tudi ameriški jastrebi, ki jih je navdušila pripravljenost Hrvatov, da branijo domovino in zahodne vrednote. Pred vse hujšimi in vse nevarnejšimi grožnjami. Katerimi? Nihče ni povedal. Kot ni nihče povedal niti, koliko mali, obubožani narod, ki se bo kmalu, po dokončnem zlomu Agrokorja, tudi dobesedno znašel na kolenih, stanejo vsa ta vojaška histerija in vse te nenehne vojaške vaje ali 18 tisoč razigranih oborožencev.

Koliko vojaških uniform, majic, škornjev, pušk je to? Koliko hrane in vitaminov? Koliko šotorov, odej, rjuh? No, o tem nihče ne sprašuje, vsi raje na vsa usta, medijska in politična, hvalijo ministra za obrambo, ki mu je vlada rekla, naj si da duška, ker denarja ne bo manjkalo in ga ne sme manjkati, kadar gre za domovinsko varnost. Pa čeprav nam nihče ne grozi, čeprav smo samo nepomembna pika na zemljevidu sveta, čeprav nas je toliko, da nas lahko vse skupaj nahranijo z dvema kočama sardel iz Piranskega zaliva. Resda pa ne moreš nikoli vedeti, kaj recimo imajo za bregom vražji Srbi, ki ves čas hlepijo po izgubljenih ozemljih, in kaj šele indoktrinirani Bošnjaki, med katerimi je hrvaška predsednica, tako na svojo roko in s pičlo pametjo odkrila vsaj deset tisoč teroristov. Nič ni zaleglo, da so Bosanci pobesneli in zanikali njene bedastoče, vonj te strahotne številke je ostal v domovinskem zraku, še posebej pa v nosnicah obrambnega ministra; zato je ta nemudoma ukrojil bojno razporeditev za skoraj 20 tisoč ljudi.

Kot je bilo pričakovati, poznavajoč koruptivne navade desničarske oblasti, so se odzvali samo skeptiki s trditvami, da je »v ozadju celotne zgodbe pravzaprav nakup uniform, opreme, suhe hrane prek podjetij v lasti družin največjih domoljubov, ki bodo potem na podlagi ’poštenih’ javnih razpisov dobili posel in opravili nabavo za obrambno ministrstvo«. Ali pa jih bodo, kot pravijo drugi, ko se bodo vrnili s sedemdnevnih vaj, vpisali v register braniteljev, kakor da so leto dni prebili v vojni, in bodo s tem upravičeni do številnih ugodnosti.

Toda to še ni vse, če govorimo o krepitvi vojaških sposobnosti in pripravljenosti na obrambo države, obdane s samimi sovražniki. Zlasti obrambo najpomembnejših med nami. Zaradi te se je notranje ministrstvo odločilo za nabavo dveh limuzin, vrednih norih dva milijona evrov. Da, dva milijona! Za avtomobila s posebno balistično opremo, v katerih se bosta premier in predsednica države vozila po Zagrebu, ker takšna vozila niso predvidena za daljša potovanja. Če se bo kak pijanec opotekel pred vladnim poslopjem ali nekdanjo Titovo vilo, predsedničinim bivališčem, bodo iz tega pošastnega avtomobila lahko proti njemu izstrelili solzivec, za katerega ima vgrajeno tipalo. Poleg tega je treba omeniti še šifro VR9, ki označuje neprebojnost za krogle, in nosilec za oborožitev s strojnicami, avtomobil pa lahko vozi tudi s predrtimi zračnicami in bo s 460 konji dosegel noro hitrost. Tako se bodo osli na zadnjih sedežih počutili kot vse, kar v resnici niso, torej kot nadpomembni vladarji velesile, ne pa zgolj kot nepomembni voditelji manjše lise na zemljevidu sveta.

Oziroma države, v kateri nikoli ne potekajo sestanki pomembnih svetovnih voditeljev, pa vendar se bodo prav ti – tako je sporočilo notranje ministrstvo, potem ko je ta nemoralni strošek dvignil precej prahu – prevažali v teh bondovskih avtomobilih, ko bodo v Zagrebu. In kdaj bo to? Menda leta 2020, ko bo Hrvaška predsedovala Evropski uniji in ko bodo evropski voditelji kar drli v državo. Čeprav ti voditelji sami ne zahtevajo takšne ravni oklepljene varnosti. Zato je dva milijona evrov stroškov, da bi se dvojica čisto navadnih ljudi vozila v varnostni kapsuli, dokaz popolnoma sprevržene politične zavesti, ki poleg tega kaže, da je Hrvaška negostoljubna, nevarna država. Ker dobre države svojo demokratičnost in moč dokazujejo s tem, da se njihovi premieri na delo vozijo s kolesom, kot na primer na Danskem. V avtokratskih družbah pa se voditelji vozijo z oklepnimi avtomobili. Ker se bojijo lastnih državljanov. Upravičeno? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.