Strici iz ozadja so mi povedali

Vlado Miheljak

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Dva leva

»Vložek, ki o njem nisem prepričan, da je zares potreben, osvetli pa moja prava srečanja s strici: ... Na svetu je vse najlepše urejeno in porazdeljeno. In to je razumljivo: bog, ki je svet ustvaril in nas vse, je predobro vedel, kako to, kako ono. Ker ne moremo trditi, da ni pomislil na sleherno stvar, ali pa celo da se je v čem zmotil, najmanj pa, da se mu je kaj ponesrečilo. To bi oporekalo njegovi vsemogočnosti in vsevednosti, in ker ne bi bilo vredno njega, da bi si kdaj kasneje moral vzeti še kak teden za ponovno preurejanje sveta. In si ga tudi ni vzel, ker nam o tem biblija nič ne govori. Pove pa nam, da je zadnji dan bog pregledal stvari in si dejal: – Dobro je tako. Nakar si je ustvaril še en dan, nedeljo, da je lahko počival. In odtlej je zanj večna nedelja.«
— Miško Kranjec v romanu Strici so mi povedali o tem, da je tudi Borut Pahor del umnega božjega načrta

»Marjan Šarec: Kot novinec v slovenski državni politiki bi pa rad vedel, kdo so ti strici, da se jim bom ognil, ko jih bom srečal.
Borut Pahor: Ne skrbite, verjetno bolj skrbijo za vas, kot si zdaj ta hip predstavljate.
Marjan Šarec: Pa kdo pa so?
Borut Pahor: Te razprave ne bom nadaljeval, pa ne zato, ker ne bi bil pogumen, ampak zato, ker nisem neumen.
Marjan Šarec: Ali je bolje, da neham vse skupaj pa sploh ne grem v politiko, ker so tako famozni ti strici. Dajte povedat, kdo so?
Borut Pahor: Vidim, da je bolje, da ne greste, no ...
Marjan Šarec: Kako?
Borut Pahor: Pravim, da je bolje, da ne greste, če si postavljate to vprašanje.« 
— Borut Pahor meni, da je neumno postavljati vprašanja o predsednikovi neumnosti (TVS, 2. 11. 2017)

Kolikor vem, je prvi o stricih iz ozadja pisal prekmurski literat Miško Kranjec. Njegovo delo Strici so mi povedali so literarni zgodovinarji uvrščali v kategorijo socialnega oziroma družbenega romana. Aktualno branje mu daje novo dimenzijo. Političnega trilerja. Na to navajata dve kritični dejstvi. Prvič, strici, o katerih piše Kranjec, so (brez panike, prosim!) Prekmurci. In drugič, niso krvni sorodniki (očetovi ali materini bratje), ampak vplivni odrasli možje. Tako rekoč oblikovalci javnega mnenja. Ja? Tega se je Kranjec dobro zavedal, saj je že, ko je bil deček, imel pomembno funkcijo t. i. malega rihtarja. Torej bobnarčka, ki po kratkem bobnarskem vložku prebere sporočila, navodila ali objave oblasti. Nekakšen živi uradni list. Ta panonska praksa je v sosednjem Prekmurju veljala še v času mojega otroštva.

Nič kaj ne namigujem, a kje torej iskati fantomske strice, ki jih je na smrt prestrašeni Pahor omenjal že v kampanji pred petimi leti v spopadu s Türkom? Takrat je prav tako na TVS (20. 11. 2012) omenil grozeči klan. In prav tako abstraktno, brez imen. Zato ga je takratni protikandidat Türk izzival: »Zavračam prakse, da se vedno, ko komu kaj ni po volji, to predstavi kot stvar zarote. Doseči moramo večjo poštenost, odprtost. Če se ustvarja podtikanje o stricih iz ozadja, je treba natančno povedati, na koga to leti. To je vprašanje elementarne poštenosti.« Pahor pa mu je pobegnil v enigmatične odgovore, ki osupljivo spominjajo na sedanje v dialogu s Šarcem: »O pojavu stricev iz ozadja se govori zadnjih 20 let. Vplivne skupine obstajajo, to je legitimno, vedno bodo. Vplivne skupine so upale, da bi prišlo do nove vlade še pred predčasnimi volitvami. Imam pravico, da na tak pojav opozorim.« A podobno kot tokrat Šarcu tudi takrat Türku ni želel oziroma si ni upal odgovoriti: »Ne bom imenoval oseb – ne zato, ker nisem pogumen, ampak ker nisem neumen.« Ta zadeva nikakor ni nedolžna! Če človek na najvišjem položaju v različnih kontekstnih ali časovnih perspektivah gradi svojo zgodbo na enakih argumentacijah, ponekod celo istih formulacijah, je to znak za paniko. Govorec je ali paranoiden ali v temelju ogrožen. V obeh primerih bi nas moralo skrbeti, saj je ogrožena država. Zato bi v obeh primerih morali mediji pripeljati stvar do konca. Brez milosti izsiliti, da pojasni svoja namigovanja. Namreč, če se izkaže, da je zgolj paranoiden, je to dovolj resna težava. Bomo za predsednika izvolili norca? Da bo v svojo paranojo, v svojo teorijo zarote, ki jo tke že več kot pet let, vkomponiral državo in vse nas? A kaj če je vse res? Če je tako prestrašen, da o največjih grožnjah izvrševanja predsedniške funkcije ne more, ne sme govoriti, bi ga morali prav tako prisiliti, da se pri priči umakne ali da razkrije, kdo v resnici upravlja njega in državo.

Torej, ali paranoiden ali ogrožen? Obe možnosti sta slabi. A ena je še slabša. Namreč, da je oboje: da je Pahor paranoiden in da je vse res. Častilci Hitchcocka (npr. Sever-severozahod) vedo, da je to mogoče. Da se paranoja izkaže za resnico. Hkrati pa še vedno ostane tudi paranoja.

A ker vendarle obstaja velika verjetnost, da so onkraj Kranjčeve proze strici v kategoriji ščurkov in belih miši, bi bilo iz varnostnih in kliničnih razlogov pametno razmisliti o našem volilnem ravnanju. Namreč, naša ustava ne predvideva obveznega pregleda zmagovalca pred prevzemom funkcije. Zato se tveganju najelegantneje izognemo tako, da paranoiku ne damo svojega glasu.