Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Pamflet

Kričeče primerjave

Afrika, Jugoslavija, Katalonija, Slovenija

V Zimbabveju je vojska prevzela oblast in večnega predsednika Roberta Mugabeja spravila v hišni pripor za tako dolgo, da je ta podpisal odstopno izjavo, ki jo je začel z besedami, da prostovoljno odstopa. Mugabe je vladal 37 let. Dve manj je vladal Josip Broz Tito, le da njega ni odstavila vojska, ampak klic iz onstranstva. A zakaj so v Afriki uprizorili puč proti voditelju, ki je pri 93 letih tako ali tako živi mrlič? Usodno je bilo, ko je zamenjal podpredsednika države in za predsedniško pretendentko postavil svojo ženo. Smo imeli kaj podobnega v Jugoslaviji? Seveda, partijska nomenklatura je udarila proti Titovi ženi Jovanki, v ospredju so bili slovenski politiki: Mitja Ribičič jo je označil za duševno bolnico, Edvard Kardelj za bolnico, uradni eksekutor pa je bil Stane Dolanc, vsi seveda šele potem, ko so v to prepričali Tita. O njenem obnašanju so govorili na dveh sejah vrhovne ZKJ. Ne psihiatri, ampak partijska kamarila je odločila, da je Jovanka nora! Nekaj let zatem, ko so Dolanca v Britaniji predstavili kot Titovega naslednika, je tudi njega kamarila prek noči odstavila.

Razlika med diktatorskim Zimbabvejem in napredno samoupravno Jugoslavijo je seveda v pomembni razliki: tam je bil spopad s predsednikovo soprogo javen, v Jugoslaviji in Sloveniji pa mediji o njem niso poročali.

Kakor tudi danes ne poročajo več o katalonskih ministrih, ki so v španskih zaporih. Slovenski moralizem nad Carlesom Puigdemontom, da ni s tovariši v zaporu, se kaže kot cenena aroganca. Iz ječe se bi ga ne slišalo, medtem ko v Bruslju dobesedno uteleša katalonski problem. Pred dnevi je dal intervju Alexu Salmondu, bivšemu škotskemu premieru in zdaj voditelju teve mreže RT. Njihova pot v neodvisnost ne gre po slovenski poti (z lastno vojsko in policijo), ampak po litvanski, ki je šla skozi pogajanja z Gorbačovom.

Begunec Ahmad Šami je hkrati tragična in simpatična figura, ki pa ga jemljejo tudi kot žeton predvolilnega boja. O njem je zadnjič pozno v noč razpravljal vrh vladajoče SMC. Sklenil je, da podpira odločitev premiera Mira Cerarja jr., ki jo je vlada sicer zavrnila, in hkrati vse dosedanje sodne odločbe v zadevi sirskega begunca. Hkrati so torej za njegovo deportacijo in za dovoljenje za bivanje v Sloveniji?

Seveda pa nočna seja osrednje stranke, namenjene človeku v eksistenčni stiski, napeljuje k primerjavam. V Ljubljani prebivalci ob Bleiweisovi cesti ter še mnogi po državi, ki bivajo ob prometnicah, trpijo dnevno hrupno onesnaženje, ki krepko presega zakonske normative. Država bi morala evropsko direktivo vključiti v svoje zakone po letu 2004, a doslej ni storila nič. 13 let se vlade obnašajo, kot da niso del EU. Zadnja leta je problem postal še posebej pereč, vrstijo se civilni protesti, iz Bruslja dežujejo opomini. Toda SMC o tem ne razpravlja; kaj na nočnih, še na dnevnih sejah ne!

Starši otrok in učitelji na zasebnih šolah so se na Ustavno sodišče pritožili, ker so v neenakopravnem položaju v plačevanju obveznega osnovnošolskega programa. In to je razsodilo, da morata vlada in parlament neustavnost odpraviti v enem letu. Po treh letih zamude so poslanci začeli sprejemati popravke zakona, ki jih je večina na prvih glasovanjih že potrdila. Potem pa salto mortale - poslanci SMC so se premislili in z nekaterimi strankami dosegli večino 60 glasov za začetek spremembe ustave, ki bo ločil javno in zasebno osnovno šolstvo. Namesto da bi neenakopravni položaj šol odpravili z zakonom, zdaj kanijo neenakopravnost zapisati v ustavo. Potem ta ne bo več protiustavna, ampak ustavna!

Je pa poslanska večina dosegla zgledno soglasje. Enkrat so se z zakonom strinjali tako SMC, Desus, SD, SDS, Levica in NSi. Državni zbor je namreč sprejel avtentično razlago zakona o kazenskem postopku, v katerem je dveletni rok, v katerem mora tožilstvo začeti pregon na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, zgolj instrukcijski. Preprosto – odslej sodišče ne bo več smelo zavreči in uničiti dokazov prisluhov, kot so to storili v primeru Zorana Jankovića v zadevi spolne usluge farmacevtke za redno službo.

Banana republika. Pred tem in po zadevi Janković je veljalo in velja, da policijski prisluhi ne zastarajo v dveh letih, zastarali so le pri njem!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?!?

In zdaj še nekaj kronologije. Ta zakonski predlog je v odločanje predložila NSi že meseca julija, objektivno jo je podpiral tudi minister Goran Klemenčič. Zakaj ga niso sprejeli že septembra? Takrat bi z njim preprečili uničenje dokazov zoper ljubljanskega župana in dosegli režim zakonov, ki velja za vse enako. A poslanska večina SMC in vladnih strank je zakon sprejela v glasovanje šele potem, ko je bil njihov zaveznik Janković rešen obremenjujočih dokazov.

Povsem drugače se godi prodajalcem v trafikah, ki delajo v mizernih pogojih in z zaslužki nižjimi od minimalne plače. Za dva oligopolista Delo prodaja in 3Dva delajo tudi po 12 ur, ne da bi bili redno zaposleni. Podjetji pravita, da niso zaposleni, ker imajo status samostojnih podjetnikov, inšpekcijske službe, ki naj bi bdele nad izkoriščanjem delavcev, pa pravijo, naj prizadeti sami tožijo.

Zadeva je preprosta: za oligopolista ostane več dobička, če jih plačujejo kot podjetnike, saj ne dobijo plačanega dopusta, bolniške in regresa, plačanih pokojninskih in drugih prispevkov. A kakšna podjetnica je trafikantka, ki cele dneve dela za isto firmo za 600 evrov, v primerjavi z razvpitimi podjetniki a la Marko Voljč in podobni?

Se je SMC sešla na nočni seji, je premier Miro Cerar, ml. poklical na zagovor vodjo indolentne inšpekcijske službe, ki v polsuženjskem delu vidi moderno obliko podjetništva? Ko je pred dnevi ARSO umaknil okoljevarstveno soglasje za Pečečnikovo gradbišče na Plečnikovem stadionu, je premier takoj najavil, da bo zahteval pojasnilo od okoljske ministrice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.