Intervju / Jernej Lorenci, prejemnik najpomembnejše nagrade v evropskem gledališču

Gledališkega režiserja Jerneja Lorencija (1973) je v prvem obdobju ustvarjanja zanimal predvsem svet antike, ritualnega, arhetipskega in mitopoetskega, leta 2009 pa je z režijo Oresteje v ljubljanski Drami vstopil v novo obdobje. V novi režiserski viziji je razprl svoje gledališče, se začel odpirati občinstvu in ustvarjati predstave v sodelovanju z igralci. To ni bila le posledica njegove zavestne odločitve o prehodu iz metafizike v fiziko, temveč tudi spoznanja, da je treba vsakemu igralcu v predstavi omogočiti izražanje. Lorenci namreč v igralcih ne vidi le »orodja« za oblikovanje svoje vizije predstave, temveč poskuša ustvariti kolektiv, v katerem bi bil vsak igralec zastopan kot človek. Tudi zato so igralci v njegovih predstavah, kar je vidno v Iliadi, Bibliji, prvem poskusu, in Snu kresne noči, individualizirane osebnosti in ne le ustvarjalci likov, zasnovani na podlagi vizije avtorja teksta ali režiserja.

Lorenci pravi, da je zanj ideal »odstotna režija«. In vedno poudarja, da njegovega gledališča ne bi bilo brez njegovih tesnih sodelavcev. Tudi pokojnega Jerneja Šugmana, ki je zanj eden izmed glavnih razlogov, da je sam pred nekaj dnevi v Rimu prejel nagrado premio europa, najpomembnejšo nagrado v evropskem gledališču, tako rekoč gledališkega »oskarja«. Vrhunski igralec, ki je po mnenju režiserja »združeval najboljše iz teatra in življenja«, je sodeloval v treh njegovih aktualnih predstavah: v Stenici, Iliadi, Kralju Ubuju in Bibliji, prvem poskusu.

Jernej Lorenci v svojih predstavah ne ponuja ogledala družbi, temveč s (po)močjo igralcev postavi družbo na oder. Morda se zaradi takšnega pristopa, ki ne postavlja ločnice med življenjem in gledališčem, »vzpostavlja poseben pretok čustev med prizorom in občinstvom«, kar je zaznala žirija, ki ga je izbrala med prejemnike nagrade premio europa. Morda je zato v tem »modrem režiserju« videla ustvarjalca »nove gledališke realnosti«, ki je zaznamovala vse dobitnike te najvišje evropske nagrade za gledališče, med njimi tudi Petra Brooka in Harolda Pinterja.

Lorenci – tudi dobitnik najvišjih slovenskih nagrad za gledališče – na območju Zahodnega Balkana, kjer pogosto gostujejo njegove predstave, sicer že velja za »zvezdo v evropskem gledališkem svetu«. S temi besedami ga je opredelil Željko Hubač, direktor beograjskega Narodnega gledališča, kjer je Lorenci pred nekaj meseci v okviru festivala Bitef na oder postavil Nebeško cesarstvo, predstavo, ki jo je ustvaril na temelju tem in motivov srbske srednjeveške epske poezije. Tudi to temo je Lorenci znal prikazati iz sveže perspektive.

V Nebeškem cesarstvu ste se ognili problematiziranju političnih zlorab srbske epske poezije, čeprav vemo, da so bile zgodbe o carju Lazarju in mit o Kosovskem polju eno izmed ključnih orodij za nacionalistično mobilizacijo srbskega življa v začetku devetdesetih in tudi že prej. Mnogi režiserji iz regije, denimo Hrvat Oliver Frljić, v svojih predstavah razgaljajo vzroke in posledice prepletanja mitologije, nacionalizma in politike, kar se perpetuira še v današnji čas ter ovira razvoj teh držav in družb. Vi pa ste v Nebeškem cesarstvu izpostavili univerzalna sporočila srbske epike. Je tudi »počlovečenje« razdiralne mitologije del »nove gledališke realnosti«?

Politiki, v tem primeru srbski, so z zlorabo prečudovite epske poezije za politične cilje mnogim priskutili te pesmi. Vendar pri ustvarjanju predstave nismo hoteli izpostavljati posledic te zlorabe – o tem kot tujci nismo hoteli soditi –, temveč smo želeli povrniti tej poeziji dostojanstvo, kakršno si zasluži. Srbija ima namreč eno izmed največjih zakladnic epske poezije na svetu. V njej je tisoč epskih pesnitev in še številne lirske in pesmi drugih pesniških oblik. Na osnovi te poezije smo se spraševali, kaj poezija je, od kod njena moč, od kod izvira in od kod nora potreba po njej.