Maja Novak

Maja Novak

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Ihta

Pogine naj pes

Ena recenzija manj za moj album, dé pisec

Bil je lep sončen dan ali pa se mi je tak samo zdel, zaradi razlogov, ki jih bomo še spoznali. Posedali smo pred Kalvanom, kjer so se v tistih davnih dneh zbirali Slovenčevi in Delovi novinarji, in eden od fantov iz preloma (zmerom sem se dobro razumela s fanti iz preloma) mi je iz uredništva Slovenca h kavarniški mizi prinesel sveže odtisnjene korekture recenzije mojega – mojega! – prvega romana, ki jo je napisal Tomo Virk. Moj – moj! – prvi roman, moja – moja! – prva recenzija! Nosil jo je na iztegnjenih rokah, kot da mi kaže novorojenčka ali pravkar pečeno štruco kruha, meni pa je zaigralo srce. Šele takrat sem dobila občutek, da sem naredila nekaj velikega. Naslednji dan sem kupila celo goro izvodov časnika in jih poklanjala naključnim mimoidočim, ki se jim ni posrečilo pravočasno pobegniti. Recenzije so pač pomembne tudi za avtorjevo samoljubje.

Pozneje je sledilo še več recenzij in vse so bile dobre, zato sem se takrat, ko sem prelistala Dialoge in tam uzrla še eno, odločila, da jo bom počasi, z naslado prebirala ob vrčku piva. Da bom lepše uživala. Pa me je skoraj kap. Matej Bogataj me je raztrgal. Prvi, zadnji in edini. Še dobro, da sem imela pri roki vrček piva, sicer ne vem, ali bi preživela.

In če smo pošteni, sem se iz tiste neusmiljene recenzije o pisanju naučila več kot iz vsega ducata pohvalnih pred njo. Z Matejem Bogatajem sva pozneje postala prijatelja in še danes sem mu hvaležna, ker me je postavil na realna tla.

Recenzije so pomembne, saj pisatelji iz njih dobijo povratne informacije. Povratne informacije so pomembne, ne le za osebni razvoj, temveč tudi takrat, kadar ministrstvo za kulturo prosiš za kako subvencijo ali pravico do plačevanja prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. V vlogi spletnega portala Fran za ministrska sredstva je bilo po ministrskem mnenju »premalo poudarjeno sprejemanje načina povratnih informacij s strani uporabnikov« in Fran je bridko plačal za to. Ostal je brez ministrske podpore. Število obiskov Franove spletne strani pač ni bilo dovolj, kot ni bilo dovolj, da je bil duhovni oče portala dr. Kozma Ahačič izbran za Delovo osebnost leta. Potreben je še kak papir. In tako danes literata, željnega ministrskega denarja, prepoznaš v glavnem po tem, da po svetu teka s škarjami in tubo lepila v roki, da lahko kjerkoli, kadarkoli iz dnevnega in periodičnega časnikovja izstriže še tako kratko, še tako neznatno omembo svojega romana ali pesniške zbirke ter jo ljubeče prilepi v mapo, ki jo bo pozneje predložil ministrskim strokovnjakom, da bodo laže odločali, ali si zasluži ministrsko naklonjenost ali ne. Priznam, da se mi je v dneh, ko mi je kot pisateljici odlično šlo, tako početje bratov in sestra po peresu zdelo nekoliko smešno, če že ne klečeplazno in ponižujoče. No ja, recimo, da sem bila v tistih dneh krepko razvajena.

Kakovost umetniškega dela ni pomembna, pomembno je, kaj in koliko se piše o njem – oh, pa na udeležbe literatov na takih ali drugačnih festivalih, po možnosti mednarodnih, ne kaže pozabiti –, kajti od ministrskih strokovnjakov res ne kaže pričakovati, da bodo sami kaj prebrali in sami kaj ovrednotili. Sicer pa bi bila taka ocena že po svoji naravi samo subjektivna, mar ne.

Zato je slovensko umetniško srenjo – ne le literate, temveč tudi slikarje, kiparje, ilustratorje, glasbenike, filmarje in kar je še take parazitske golazni – toliko bolj zabolelo, ko je Delo oznanilo, da za tri mesece, morda pa celo za zmerom prekinja sodelovanje s honorarnimi sodelavci, prekarci, po domače povedano, ki so bili glavni vir recenzij na kulturni strani Dela. Vsa umetniška srenja te zapise pač nujno potrebuje pri pogajanjih s kulturnim ministrstvom, zato pridno zbira takšne objave, zdaj pa naj bi na lepem presahnile. Že res, da naj bi namesto prekarcev po novem kdaj kako recenzijo poskušali sklepáti redno zaposleni Delovi novinarji in tako zakrpali manko, ampak umetniki, s katerimi sem se pogovarjala te dni, glede tega niso kazali posebnega optimizma. Tako osrednji slovenski časnik ( ja, prav tisti, katerega osebnost leta je postal dr. Ahačič) avtorjem otežuje izpolnjevanje pogojev, ki jih za pridobitev statusa in z njim povezanih pravic od avtorjev brezprizivno zahteva osrednje, edino in edino zveličavno kulturno ministrstvo ( ja, prav tisto, ki je dr. Ahačiču v isti sapi, ko mu je priškrnilo pipico, čestitalo za njegovo življenjsko delo). Ali delata z roko v roki, da bi potihoma, ampak dokončno zatrla slovensko kulturo?

Vse skupaj je še bolj nenavadno, ker naj bi ministrstvo medijem namenjalo nekakšna sredstva prav za promocijo, tako rekoč za oglaševanje izvirne slovenske umetnosti; ampak Delo je zatrdilo, da denarja ni in da ga bo v prihodnje še manj. Kratek stik med vpletenima?

Prav, bodimo realni – recenzija, ki je ne bo v Delu, bo samo ena manj, dober avtor bo (po ministrskem mnenju) zadostnega števila recenzij deležen v drugih dnevnikih, tednikih in revijah. Kdor je dober, je pač dober, zato si ne zasluži dodatne pomoči, tako je vsaj, po vsem sodeč, sklepalo tudi ministrstvo v zvezi s portalom Fran. (In tako so sklepale učiteljice v moji osnovni šoli, ki so menile, da zaradi zglednega števila petk, ki so se ob mojem imenu vrstile v redovalnici, ne potrebujem nikakršne pomoči, čeprav bi bilo iz mojega nemogočega obnašanja med poukom še slepcu jasno, da sem v stiski. Pa poglejte, kakšna zguba se je izcimila iz mene.) Zaradi recenzije manj nikogar ne bo konec, pač pa je na odločitvi časnika Delo nekaj simboličnega. Predstavljajte si, da bi časnik zaradi pomanjkanja denarja okrnil športne strani, še jaz bi pobesnela. Odločitev Dela, pa naj bo res izpeljana ali ne, jasno govori ne le o odnosu do prekarcev, temveč tudi o odnosu do slovenskih ustvarjalcev. Pogine naj pes. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.