Ihta / Maja Novak: Pogine naj pes

Bil je lep sončen dan ali pa se mi je tak samo zdel, zaradi razlogov, ki jih bomo še spoznali. Posedali smo pred Kalvanom, kjer so se v tistih davnih dneh zbirali Slovenčevi in Delovi novinarji, in eden od fantov iz preloma (zmerom sem se dobro razumela s fanti iz preloma) mi je iz uredništva Slovenca h kavarniški mizi prinesel sveže odtisnjene korekture recenzije mojega – mojega! – prvega romana, ki jo je napisal Tomo Virk. Moj – moj! – prvi roman, moja – moja! – prva recenzija! Nosil jo je na iztegnjenih rokah, kot da mi kaže novorojenčka ali pravkar pečeno štruco kruha, meni pa je zaigralo srce. Šele takrat sem dobila občutek, da sem naredila nekaj velikega. Naslednji dan sem kupila celo goro izvodov časnika in jih poklanjala naključnim mimoidočim, ki se jim ni posrečilo pravočasno pobegniti. Recenzije so pač pomembne tudi za avtorjevo samoljubje.