Borka

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

Tune-Yards: I Can Feel You Creep Into My Private Life

2018, 4AD

+ + +

Tune-Yards je bil sprva »one woman band« ameriške pevke Merrill Garbus. Na odru je stala sama, opremljena le z malo ukulelo, tolkalom, loop pedali in frenetičnim, huronsko gromkim glasom, kasneje pa se je projekt razvil v pravo bendovsko atrakcijo ali šov in zdaj je tudi uradno postal dvojec v navezi z dolgoletnim sopotnikom in soavtorjem večine glasbe Natom Brennerjem. Od začetka do konca te evolucije je bil Tune-Yards sinonim za kričeče sijajne nastope, in to je ključni razlog, zakaj je postal festivalska stalnica. Z drugimi besedami: kontinuirano brezkompromisen odrski pristop Garbusove je za preboj v začarani festivalski krog pomemben vsaj toliko kot njena muzika.

Prva plošča projekta Tune-Yards je po svetu zakrožila leta 2009. Takrat je bila Garbusova še lutkarka, ploščo Bird-Brains pa je posnela kar na diktafon. Sledila sta kritiško opevana projekta, plošči Whokill in Nikki Nack, kozmopolitski preplet drugih godb, folka, hrupa in punk funka, zmes perkusivne in sintovske muzike visoke gostote z nizkotehnološkim pridihom, ki se je ob vse večjem uspehu pričakovano bližala pop formi ali se z njo igračkala.

Garbusova se je na ploščah že od samega začetka ukvarjala z družbenimi vprašanji, z družbeno, spolno in rasno neenakostjo, policijskim nasiljem. Z novo, četrto ploščo pa se je spoprijela tako, da je pol leta v nekem meditacijskem centru obiskovala delavnico raziskovanja rasizma oziroma tega, kako se preoblikovanja sistemov bele nadvlade lotiti z metodo buddha dharme. Nič čudnega, da priprava za novi album zveni tako zelo kalifornijsko, tipično za zalivsko območje San Francisca, saj Garbusova tam, natančneje v Oaklandu, živi že leta. Raziskovala je tudi aktivistična gibanja, brala antirasističnega avtorja Tima Wisa in se v želji po odkrivanju novih, z glasbo povezanih skupnosti naučila didžejati.

Tune-Yards tokrat s plesno ploščo o (neo)kolonializmu

Tune-Yards tokrat s plesno ploščo o (neo)kolonializmu
© Eliot Lee Hazel

In kakšna je nova plošča? I Can Feel You Creep Into My Private Life je beli, ne, je Beli (White) album projekta Tune-Yards. Je plošča, ki se sicer ukvarja tudi z drugimi pričakovanimi temami (vprašanje spola, ekologije ipd.), a jo najočitneje zaznamuje poglavje bele krivde in vsega, kar sodi zraven: (neo)kolonializma, prevpraševanja kategorije rase, kulturne apropriacije. In hecno, da je prav ta plošča najbolj neposredno plesen in kompakten izdelek projekta Tune-Yards doslej. Garbusova je glasbeni navdih zanjo med drugim našla v zgodnjih poglavjih plesnoklubske doktrine, v tehničnem smislu (ritmični vzorci chicaškega housa osemdesetih let) in v ideološki miselnosti in praksi takratnih producentov (»naredi-sam«). Stilsko pogosto res zaide tja, tudi v čisto pravi pop, a vseeno ponudi popoln, glasen in debel zvočni »apdejt«.

I Can Feel You Creep Into My Private Life je tematska plošča spretno zapakiranega zvočnega bogastva in brezhibnosti. A s sporočili, kot je to, da se beli avtorji s poseganjem po semplanju vklapljajo v kolonializem, se nevarno bliža čezmernemu pravičništvu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.