Vesna Teržan

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Kultura

Za človeka gre!

Razstava, ki raziskuje razmerje med človekom in strojem v času banalnega neoliberalnega kapitalizma

Instalacija Oblačilo XI prikazuje osebno izkušnjo, ko je umetnik Tomaž Furlan za preživetje opravljal garaško delo na gradbišču, a zanj ni prejel plačila.

Instalacija Oblačilo XI prikazuje osebno izkušnjo, ko je umetnik Tomaž Furlan za preživetje opravljal garaško delo na gradbišču, a zanj ni prejel plačila.

Že prva industrijska revolucija v 19. stoletju, ki je prinesla nove proizvodne procese, je vznemirila ljudi, še posebej umetnike (slikarje in pisatelje), filozofe in seveda znanstvenike ter inženirje, ki so bili najtesneje povezani s tem t. i. tehnološkim razvojem zahodnoevropske civilizacije in soudeleženi pri njem. Enako so vedoželjneže vznemirjale vse naslednje revolucije. Tudi industrijske! Druga, ko je motor z notranjim zgorevanjem izpodrinil parni stroj in je nafta postala glavni vir energije, je bila še prelomnejša. Tretja se je zgodila v času elektronskih komunikacij in informacijske tehnologije; ta je spet prinesla nove proizvodne procese ter drugačno organizacijo dela, vedno hitreje pa je spreminjala tudi družbeni ustroj. Četrto industrijsko revolucijo povezujejo s popolno digitalizacijo družbe in novim suženjstvom, h kateremu so pripomogli mehanizmi neoliberalnega kapitalizma in uvedba robotizacije. Prav o tem govori razstava, ki si jo lahko še vse do konca februarja ogledate v Loškem muzeju v Škofji Loki.

Umetniki, zbrani na njej, Sanela Jahić, Metod Frlic, Tomaž Furlan, Aleksij Kobal in Antonio Živkovič, so se na t. i. četrto industrijsko revolucijo odzvali drugače, kot so se na primer italijanski futuristi in ruski konstruktivisti na drugo. Ti so v tehnološkem razvoju videli še obet boljše družbe. Peterica domačih umetnikov na Loškem gradu pa že ve, da tehnološki razvoj prinaša več in več izkoriščanja malega človeka ter vse več finančne blaginje, torej dobička in kapitala, odstotku najbogatejših zemljanov.

Za umetniški prispevek k sedanjim družbenim razmeram so v psevdotranzicijski slovenski družbi izbrali zelo različne prijeme, postopke in izraze. Umetnica mlajše generacije Sanela Jahić je denimo izbrala klasični video, ki kaže razmere mezdnega delavca in njegovo razmerje do učinkovitosti, ki ga v delovnem procesu določa robot. Hkrati je izmerila utrip in učinkovitost tistih, ki vodijo tovarne in delavcem določajo nečloveške delovne norme.

Intermedijski umetnik Tomaž Furlan v instalaciji Oblačilo XI prikazuje osebno izkušnjo, ko je za preživetje opravljal garaško delo na gradbišču, a zanj ni prejel zasluženega plačila. Delo iz serije Hilda govori o slovenski stvarnosti, o delavcih, ki so kljub opravljenemu delu ostali brez plač. Delovnima kombinezonoma je znotraj ovratnika namestil železni ovratnici z nastavki za verigo, kot so jih nekoč imeli okoli vratu sužnji. V rokave je všil male monitorje s posnetki ponavljajočega se in utrujajočega dela na gradbišču. Računalnik in monitor je uporabil kot sredstvo, torej kot orodje za dopolnitev učinka, in ne zgolj kot cilj, kar je sicer pogosta praksa med slovenskimi sodobnimi umetniki. Presunljiva sta tudi prislonjena lopata in kramp, ki imata vpeto okovje za roki, da ju delavec ja ne bi odložil. Furlanovi instalaciji nam sporočata trpko ugotovitev, kako smo (ne)vede dovolili, da nas politiki in tajkuni odpeljejo nazaj v suženjstvo.

Metod Frlic je aktualno družbeno stvarnost, ko se državljani le izkoriščajo in se jim krade, zavil v humor in postavil duhovito instalacijo Sramota države. V njej lopate spreminjajo oblike in uporabnost, enkrat so erotični pripomoček, drugič bančni, cerkveni, vojaški, spomnil je tudi na eno od osnovnih rab lopate – ta je med drugim delovno orodje grobarjev.

Slikar Aleksij Kobal pa je razmerje stroj : človek postavil na bolj metafizično raven. V svoji poetiki je blizu futuristom, vendar z vgrajenim dvomom, ki ga pri njih ni bilo zaznati. Kobal na velikem zaslonu prikazuje veličastno apokalipso fantastičnih razsežnosti, kako se ob zvokih industrijskih ritmov in glasbe množi stara tovarniška konstrukcija. V nekem trenutku je gibanje ustavil, zamrznil in ga ujel v sliko na platnu.

Peti umetnik, Antonio Živkovič, se predstavlja s ciklom fotografij Stražarji teme. Ta govori o izginjajoči industrijski dediščini – o propadajočih in zapuščenih tovarnah, ki so bile v času socializma ponos industrijskega razvoja, učinkovite proizvodnje in samoupravljanja ter tehnoloških inovacij, pa tudi vir poštenega zaslužka delavcev. S tem pokaže vso bedo današnje družbe in gospodarstva ter hkrati tudi odnos do slavne preteklosti, ki jo je naš kolektivni spomin potlačil v nezavedno in se nam iskri v strašnih sanjah.

Kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik pravi, da gre pri razstavi za človeka in ne za stroj. Išče odgovore, kje je tista kritična točka, ko se tehnološki razvoj izkaže kot past, in kdaj odnos med človekom in strojem ni več produktiven in napredek postane celo nazadovanje. Razmerje človek : stroj se, pravi kustosinja, pri tem kaže v dualistični, skoraj shizofreni naravi številnih plusov in minusov. In tukaj vidi prostor za navdihujoč impulz umetnosti.

Razstava:
Človek : stroj
Kje: Loški muzej, Škofja Loka
Kdaj: do 25. februarja 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.