Goran Kompoš

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Kultura

Elektronski bogovi Kraftwerk

Nemški elektronski pionirji, ki so popularno glasbo zaznamovali enako močno kot Beatli ali še bolj, bodo po 14 letih ponovno nastopili v Ljubljani

Navdušujoč nastop skupine Kraftwerk leta 2004 v ljubljanskih Križankah

Navdušujoč nastop skupine Kraftwerk leta 2004 v ljubljanskih Križankah
© Igor Škafar

Konec januarja so na 60. podelitvi grammyjev prejeli nagrado za najboljši plesni/elektronski album. Upravičeno ali ne, je stvar interpretacije, a za zasedbo, ki je začela ustvarjati že daljnega leta 1969, je to nedvomno zgovoren dosežek. Še toliko bolj zato, ker si je kipec pozlačenega gramofončka pridelala v kategoriji, najbolj vezani na tehnološki napredek orodij za ustvarjanje glasbe. Ja, nemškim elektronskim pionirjem Kraftwerk, ki bodo kmalu obeležili petdesetletnico ustvarjanja, se je uspelo obdržati pri vrhu. In s svojim koncertnim 3D-spektaklom, ki so ga ovekovečili na nagrajeni plošči 3-D The Catalogue, se po štirinajstih letih zdaj vračajo tudi v Ljubljano.

Nagrada grammy, ki so jo Kraftwerk prejeli za najboljšo ploščo, ni bila nekakšno priznanje za življenjske dosežke. Tega so dobili že pred štirimi leti. Je pa hkrati res, da je elektronska glasba ena tistih kategorij pri podeljevanju nagrad, ob katerih se pogosto sprašujemo o kompetentnosti podeljevalcev. Poznavalcem aktualnih trendov in razvoja elektronske glasbe se odločitev zdi najmanj nerazumna. Navsezadnje je 3-D The Catalogue zbirka koncertnih posnetkov Kraftwerkovih največjih hitov s povprečno starostjo okoli štirideset let. Natančneje, prenovljenih različic teh skladb, zabeleženih na zasedbini odmevni turneji 1 2 3 4 5 6 7 8, s katero je med letoma 2012 in 2016 nastopila na najeminentnejših svetovnih koncertnih prizoriščih, med drugim v newyorškem Muzeju modernih umetnosti, v sydneyjski operni hiši, losangeleški koncertni dvorani Walt Disney in v Guggenheimovem muzeju v Bilbau.

Po drugi strani je nagrada lep dokaz o zimzelenosti Kraftwerkove glasbe, ki v kombinaciji z osupljivo, po najnovejših zapovedih ukrojeno vizualno podobo njihovih koncertnih spektaklov, še vedno ostaja aktualna. Oziroma ki ob vse večji priljubljenosti elektronske glasbe in ustvarjalcev, ki navdih črpajo prav iz naukov düsseldorfske zasedbe, morda doživlja celo (zasluženo) večjo pozornost kot kadarkoli prej.

Mnogi glasbeni poznavalci so prepričani, da bo Kraftwerk za naše zanamce tako pomemben kot Bach in Mozart v minulih dveh oziroma treh stoletjih.

No, ob poslušanju Kraftwerkovih najzgodnejših koncertov s konca 60. in začetka 70. let tega, da je zasedba le nekaj let pozneje poskrbela za reinvencijo popa, ni mogoče razbrati. Ustanovitelja in v tistem času edina stalna člana zasedbe Ralf Hütter in Florian Schneider, ki sta se spoznala med študijem glasbe v Düsseldorfu, sta bila takrat del lokalne eksperimentalne, umetniške scene, za katero so si britanski mediji izmislili šaljivo oznako krautrock. S čudaškostjo sta izstopala celo med takratnimi glasbenimi posebneži, bizarneži in inovativneži, ki so sprevračali predvsem vzorce progresivnega rocka.

Med prvimi, ki so začutili, da se v njunem izrazu morda skriva nekaj genialnega, so bili člani kultne protokrautrockerske zasedbe Can in legendarni studijski inženir/producent Konrad Plank. Slednji je z inovativno rabo glasbenega studia in posluhom za elektronsko glasbo močno zaznamoval takratne smernice naprednih muzik. Med drugim je sooblikoval tudi zgodnjo zvočno podobo zasedbe Kraftwerk, mimogrede pa Hütterja in Schneiderja navdihnil še za to, da sta po Plankovem vzoru opremila svoj, zdaj že legendarni studio Kling Klang.

Prvi dve plošči, za kateri so posneli skladbe brez oprijemljivih pop struktur, večinoma z improvizacijo na klasičnih inštrumentih, sta na pozornost naleteli predvsem med privrženci ožje eksperimentalne scene. Tretja plošča je tudi zaradi uporabe vokoderjev in različnih »doma narejenih« elektronskih inštrumentov že nakazovala tisti najprepoznavnejši Kraftwerkov izraz.

Prva velika prelomnica pa se je zasedbi zgodila s ploščo Autobahn iz leta 1974, ki se je povzpela na visoka mesta glasbenih lestvic po vsem svetu in mimogrede postavila temelje žanrom, kot so electro, ambient in sintpop. Plošča je botrovala prvi Kraftwerkovi turneji po ZDA in Veliki Britaniji, že leto pozneje pa je sledil album Radio-Activity, s katerim si je zasedba zacementirala status pop zvezdnikov na stari celini. Plošča je povsem očarala tudi Davida Bowieja, ki je Kraftwerk povabil celo na skupno turnejo, a so ponudbo zavrnili. Zdi se, da predvsem zato, ker sta Hütter in Schmidt čas raje preživljala v svojem takrat že vrhunsko opremljenem studiu in kovala nove ideje, ki sta jih s sodelavci materializirala v obliki treh vrhunskih pop elektronskih albumov, Trans-Europe Express (1977), The Man-Machine (1978) in Computer World (1981).

Podobno preroškost kot iz Kraftwerkovih glasbenih inovacij danes lahko razberemo tudi iz njihovih resda skopih, pogosto na eno frazo zreduciranih, a zgovornih besedil. Ta govorijo o povezovanju in delitvi Evrope, orwellovski utopiji, brezžičnem svetu in vprašanju nadzora ali pa preprosto (zabavne) prvokacije z vojaškimi namigi. Ja, če že ne živimo v svetu, ki si ga je izmislil Kraftwerk, je jasno, da Kraftwerk živi v našem svetu, saj sta Hütter in Schmidt na svoje ustvarjanje vedno gledala tudi skozi širši, popkulturni kontekst. Na to so pravzaprav namigovale že naslovnice plošč, na eni strani oprte na Warholovo logiko transformiranja običajnih, življenjskih objektov v umetnine in na drugi na skrbno izdelano vizualno podobo članov zasedbe. Ti so zaradi androgenega videza, totalitaristične uniformiranosti in robotiziranih upodobitev v 80. letih prvocirali dežurne moraliste, hkrati pa povsem očarali na rob odrinjeno mladež. Ta je z zasedbo Kraftwerk naposled dobila tudi svoj povsem nov »soundtrack«, nekakšno glasbeno zrcalo industrializiranega sveta in z elektronsko tehnologijo zaznamovane vsakdanje realnosti.

Kraftwerk se s skupino The Beatles danes poteguje za naslov najvplivnejših glasbenikov na popularno glasbo. Če kot merilo vzamemo le število žanrov, ki so nastali kot neposredna posledica glasbe enih in drugih, dileme pravzaprav ni. Kraftwerkovemu izročilu je že v začetku 80. let sledila množica britanskih glasbenikov in bendov iz vrst sintpoperjev in novovalovcev, med drugim Depeche Mode, New Order, Gary Numan, Human League in OMD. Še pomembnejši je zasedbin vpliv na razvoj detroitskega techna, ki je v drugi polovici osemdesetih pomagal sprožiti elektronsko plesno revolucijo in za vedno spremenil klubsko kulturo. Danes boste težko našli elektronskega ustvarjalca, ki tako ali drugače ne bi priznaval Kraftwerkovega vpliva. Še več, sodobni elektronski zvezdniki, kot je denimo dvojec Daft Punk, se celo ponovno vračajo h koreninam, ki so jih zasadili nemški pionirji. Mnogi jim laskajo tudi tako, da enostavno vzorčijo njihovo glasbo. Eden takih je bil denimo newyorški producent Afrika Bambaata, pionir electro (funka), ki je hkrati sam močno vplival tudi na razvoj hiphopa.

Ima pa Kraftwerk veliko oboževalcev in posnemovalcev tudi v vrstah pop glasbenikov, začenši z Madonno, Kanyejem Westom, Jay-Z-jem, skupnami R.E.M., LCD Soundsystem in U2, Missy Elliott, Fergie ali pa britanskimi poprockerji Coldplay, ki so Hütterju za uporabo vzorca poslali prijazno pismo s prošnjo in po nekaj mesecih prejeli skop odgovor »da«.

Ja, Hütter, ki po razhodu s Schneiderjem v letu 2008 ostaja edini ustanovni član zasedbe, si je sloves pridelal tudi na račun svoje ekscentričnosti. Medijske pozornosti ne mara, na intervjuje je pogosto raje pošiljal svoje robote, prav tako je zelo malo znanega o njegovi zasebnosti. O tej ne vedo veliko celo njegovi najtesnejši sodelavci. Nekdanji član zasedbe Wolfgang Flür je o njem povedal le to, da se ob srečanju pač pozdravita, in dodal: »Če hočeš početi nore stvari, preprosto moraš biti malo nor.«

No, zdaj 71-letni Hütter v zadnjih letih do intervjujev ni več pretirano zadržan, dasiravno svoje zasebno življenje še vedno varuje. Ni pa skrivnost, da je strasten kolesar, navsezadnje je temu svojemu hobiju posvetil za zdaj zadnjo Kraftwerkovo studijsko ploščo Tour de France Soundtracks. Ker je od takrat minilo 15 let, feni nestrpno pričakujejo novo ploščo, ki jo je Hütter sicer enigmatično napovedal že pred kakšnim desetletjem. Ta menda še vedno nastaja, verjetno pa je dolgoletno čakanje predvsem posledica Hütterjevega perfekcionizma.

Ob tako impresivnem katalogu, ki je tako ključno zaznamoval podobo sodobne popularne glasbe in pop kulture, mu tega seveda ni mogoče zameriti. Še toliko bolj, če bo, kot mu napovedujejo mnogi glasbeni poznavalci, Kraftwerk za naše zanamce tako pomemben kot Bach in Mozart v minulih dveh oziroma treh stoletjih.

Koncert:
Kraftwerk
Kje: Hala Tivoli, Ljubljana
Kdaj: 22. februarja 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.