Marcel Štefančič jr.

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Fantomska nit

Phantom Thread, 2017, Paul Thomas Anderson

zelo za

Med dvema ognjema.

Paul Thomas Anderson, največji sin Studia City (največja hči je kakopak Judee Sill), je doslej profiliral manične, kompulzivne, krute, ofenzivne, seksistične moške (Vroče noči, Magnolija, Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha ipd.), ki bi imeli velike probleme z gibanjem #MeToo, zdaj, v neogotski Fantomski niti, pa takšnega moškega, modnega krojača Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis), skrivnostnega esteta, avtokratskega umetnika, control freaka in »gospodarja« elit, ki v petdesetih letih prejšnjega stoletja oblači britanski jet-set (v oblačilo jim s »fantomsko nitjo« vedno avtorsko všije tudi kako svojo misel), sooči z gibanjem #MeToo, z Almo (Vicky Krieps), natakarico, ki postane njegova manekenka, njegova muza in njegova ljubica.

Cyril (Lesley Manville), njegova posesivna sestra, menedžerka ateljeja, misli, da bo tudi Alma trajala le eno sezono (Woodcock pač ženske odslavlja kot lansko modo), potem pa lahko le nemočno gleda, kako Alma, ki noče biti le okras, izriva njo in njega, ali bolje rečeno – njegov mačizem, njegov seksizem, njegov spolni šovinizem. Woodcock ljubi le žensko, ki jo sam ustvari (obleče, oblikuje, zdizajnira), Alma pa noče biti le njegova kreacija, zato se znajde na dveh frontah – če hoče preživeti in ugotoviti, kaj je sploh med moškim in žensko, mora nevtralizirati tako moškega, ki lahko ženskam laska le tako, da jih ponižuje, kot žensko, ki uživa v tej moški »kreativni« agresivnosti, potemtakem tako moško objektiviranje žensk kot žensko oboževanje moške »genialnosti«, s podleganjem »senzualni« represivni stereotipnosti vred. Ne, za ljubezen ni mogoče nikoli reči, da ni spolitizirana – in da ni produkt političnega boja. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.