Brezno globalne vojne

dr. Bogomir Kovač

23. 2. 2018  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Münchenska varnostna konferenca vzbuja skrb in strah. Število vojnih žarišč narašča, spopadi velikih sil so si vse bližji, oboroževalna tekma in grožnje se stopnjujejo. Svet visi nad breznom globalne vojne, ki je vse bližja in jasnejša. Velike političnoekonomske krize se vedno iztečejo v vojaških spopadih, dolgi ekonomski cikli so žal samo druga stran vojnih. Za ZDA je varnost globalno blago, zato višajo ceno svoje hegemonije. Nato se večno zapleta z Rusi, Kitajci manipulirajo v Aziji, EU deluje zmedeno. Britanci se umikajo, Francozi in Nemci stavijo na nov zametek evropske vojske (PESCO), nacionalne armade pa niso usposobljene za obrambo lastnih držav.

Münchensko varnostno poročilo, tretje leto zapored, prinaša popis dramatičnih varnostnih groženj in dokazuje nemoč, kako jih rešiti. Preprosto, države, ki sejejo in spodbujajo vojna žarišča, ki so središče vojaške industrije in trgovanja z orožjem, ne morejo prinesti varnosti in miru. Mir je že dolgo politično blago, z varnostjo že desetletja trgujemo, zato so tu zbrani vsi, da lahko obtožujejo in grozijo drug drugemu. Ogrožen je seveda zahodni svet, ki pooseblja njeno demokracijo, ameriško videnje multilaterizma in svobodno trgovino razvitega centra. Nič novega, osi zla se kopičijo okoli Rusije in Kitajske, Irana in Severne Koreje, tudi »Amerika first« velja že desetletja za pokritje ameriške globalne hegemonije. Ko začnejo politiki groziti z varnostjo, ko čas miru in čas vojn postaja vse bolj eno, mir postane zgolj druga oblika vojne.

München seveda ne more postati New Hampshire, kjer je 44 držav v treh tednih leta 1944 doseglo sloviti brettonwoodski sporazum. Tam so zakoličili novo mednarodno ureditev in njene institucije v vojnem času, danes v miru ne moremo doseči ničesar. Njen ekonomski sponzor in politični varuh so bile ZDA zaradi svoje vojaške premoči, povojna EU je bila del ameriškega »mirovnega« projekta. Zato je lahko delovala ekonomsko in ne politično, v nobenem primeru pa ne vojaško in varnostno. Mednarodna ureditev je delovala, dokler je bila njegova ekonomska erozija vzdržna za ZDA, politični in vojaški nasprotniki pa obvladljivi. Toda globalni tržni sistem so začele pretresati vedno pogostejše krize, EU je po zadnji finančni krizi politično razbita, Rusija in Kitajska zahtevata prerazdelitev moči. Svet postaja ekonomsko vse bolj ranljiv, vzpon ekonomskega nacionalizma in političnega populizma tlakuje pot vedno bolj avtoritarnemu mednarodnemu redu. In ZDA, varuh liberalnega sveta, dejansko postajajo njegov grobar.

Ameriški ekonomist Rodrik je pred časom zadrego obstoječe mednarodne ureditve opisal s sistemsko trilemo. Ne morete imeti sočasno globalne tržne integracije, meddržavnega sistema nacionalnih držav in politične demokracije. Izberete lahko dve od treh, nikoli treh hkrati. Če torej izberete ekonomsko globalizacijo in stavite na državno suverenost, potem je svetovna demokracija dejansko avtokracija najmočnejše države sveta. Globalna varnost se zato meri z ogroženostjo »demokratičnega sistema« ZDA. Lahko torej omejimo ekonomsko globalizacijo (ekonomski protekcionizem), povečamo suverenost držav (politični nacionalizem) ali pa krčimo demokracijo (vojaška avtokracija). Negativna rešitev je stopnjevanje entropije sistema z vojnami, pozitivno samoomejevanje vseh treh polov v miru. Kakšno mednarodno ekonomsko ureditev si lahko politično privoščimo, da ne bo potrebna nova vojna kataklizma?

Mehanika dolgoročnih ekonomsko vojnih ciklov ponuja zanimiv odgovor. Zadnjih petsto let obstaja globalni politični sistem, z evropocentričnim pridihom, kjer se z velikimi vojnami menjavajo vodilne svetovne sile. Globalne vojne so torej konstitutivni element svetovnega reda, politične hegemonije in ekonomskih sprememb. Tri dramatična bojna obdobja so preoblikovala evropsko in svetovno ureditev, tridesetletna vojna (1618–1648), napoleonske vojne (1792–1815) in obe svetovni vojni (1914– 1945). Velike vojne in mirovni sporazumi so torej ključni za sistemsko politično preureditev sveta in zamenjavo globalnih sil. Njihove vzpone in padce je pred dvajsetimi sijajno opisal zgodovinar P. Kennedy, ekonomist J. Goldstein pa je pred tridesetimi leti napovedal usodno obdobje vojne kataklizme 2015–2030.

Ekonomisti vemo, da se je z veliko recesijo (2008) končalo tridesetletno obdobje »velikega prilagajanja«, nove strukturne spremembe pa niso razrešile Rodrikove trileme. Nasprotno, globalni sistem razpada, njegovo krpanje že desetletja skušajo reševati s finančnimi triki in zadolževanjem. Keynesianizem je gradil na demokratični zadolženosti držav, reagenizem na vojaški in hegemonistični. Finančni svet se je povezal z vojaškim, Trump tukaj samo ponavlja staro ameriško formulo deficitarnega financiranja orožja in vojn. ZDA na leto porabijo 650 milijard za oboroževanje, posredno več kot 1000 milijard, vojska šteje 2,1 milijona, v 800 vojaških oporiščih v 70 državah sveta. Vojaško ni nikogar, ki bi bil primerljiv z ZDA, vendar to ne bo dovolj. Stroški vzdrževanja politično-vojaške hegemonije so večji od ekonomskih koristi in finančnih zmožnosti ZDA. Pokopala jo bo lastna ekonomika militarizma.

Volilno preživetje Trumpa in ohranitev ameriške hegemonije zahtevata novo veliko vojno. To ne bo periferen spopad, temveč bodo trčili interesi velikih sil, ZDA, Kitajske in Rusije. EU bo tukaj prvič globalni drobiž in le upa lahko, da bo njen epicenter v Aziji. Svet se vrača v obdobje geostrateških bojev, vedno večje politične negotovosti in krhke ekonomske obnove. Trenutni varnostni trendi so napačni, dolgoročna mehanika ekonomsko vojnih ciklov zastrašujoča.

Pesimizem je razumsko upanje. Morda bodo ekonomski interesi povezovanja prevladali, morda bo civilna družba močnejša od finančne, socialna država legitimnejša od vojaške. EU je tu lahko kažipot, čeprav na lastnih razpotjih.