Maja Novak

Maja Novak

23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Ihta

Predvolilna

Ali: Mednarodni dan sreče

Ko je zazoril četrtek, 15. marca, je nenavadno dobro razpoložena radijska voditeljica oznanila, da bomo že čez nekaj dni, v torek, praznovali mednarodni dan sreče. Ker nam je to zaupala malone v isti sapi kot novico, da je prejšnjega dne odstopil premier Miro Cerar, in ker je res prekipevala od židane volje, se je skoraj zdelo, da misli, da je prvo posledica drugega. Težko bi bilo, ko pa so Združeni narodi, ta nepopisno koristna organizacija, mednarodni dan sreče razglasili že pred šestimi leti. A naj bo tako ali drugače, z radia so se ves dan razlegali veseli toni, veseli toni so se razlegali s Facebooka, čeprav tam ne prijateljujem z desničarji, ki bi menili, da sta sodba o referendumu o drugem tiru in iz tega izhajajoči Cerarjev odstop njihova zmaga, in najmanj, kar bi se dalo reči, je, da premiera vsaj nikomur ni bilo žal.

»Rad bi bil spet srečen,« je pred davnimi leti, preden je postal maneken z dvema mandatoma, v mikrofone zaupno kot v kaki rumeni reviji dahnil tedanji predsednik vlade Borut Pahor. Tako je postal prvi, ki bi ga lahko krstili za Cmerarja: Cmerar Prvi ali Cmerar Mali bi ga lahko imenovali, da bi ga ločili od Mira, Cmerarja Drugega ali Cmerarja Vélikega. Tudi ta je, po njegovem odstopnem govoru sodeč, vrgel puško v koruzo zato, ker bi bil rad srečnejši: vse, z ostanki preteklosti vred, se je zarotilo proti njemu, še pravo se je zarotilo proti njemu, čeprav je do tedaj mislil, da je pravo njegov prijatelj. Ali pa je Miro odstopil zato, da bi na prihajajočih volitvah za svojo stranko iztržil vsaj kak sedež v parlamentu? Prezgodaj smo se veselili, misleč, da smo ga končno rešeni, kajti to, kar je storil, je storil, da se ga zlepa ne bomo znebili. Najbrž ga to osrečuje.

Ampak sreča je izmuzljiva živalca, to pa dokazuje prav mednarodni dan sreče. Mednarodni in svetovni dnevi tega ali onega namreč povedo, da so z nečim težave (svetovni dan brez selfija imamo zato, ker se vsaj v Ljubljani vsak dan v nas zaletavajo turisti, ki pred sabo nosijo telefone na palički, svetovni dan čebel pa bomo dobili zato, ker brez čebel tudi turistov kmalu ne bo) ali da nečesa sploh ni. Svetovni dan stranišč niti ni tako butasta domislica, kot se mi je nekdaj zdelo: v precejšnjem delu sveta jih preprosto ni. (Novogoriški pisatelj Miran Petek v eni od svojih boljših zgodb piše o indijskih ženskah, ki vsako jutro v organizirani skupini, oborožene z gorjačami, zapustijo domačo vas, da bi se polulale kje onstran polj, kajti doma se ne morejo; gorjače so za to, da jih med potjo ne bi kdo posilil.) Zdi se, da tudi s praznovanjem mednarodnega dne sreče kratko malo izrekamo, da je med nami ni.

Ni dvoma, komu bo maja ali junija (upam, da nam na volišča ne bo treba gaziti po snegu) šel moj glas.

Po nekih bukvicah za osebnostno rast, ki sem jih škrtajoč z zobmi golemu preživetju na ljubo prevajala pred kakima dvema desetletjema, je tako izrekanje nevarno, saj z njim samo utrjujemo dano stanje. Če rečem: »Rada bi bila srečna,« s tem dosežem zgolj to, da resničnost, znotraj katere ne morem biti srečna, postane še bolj resnična. Že mogoče; to je bila nedvomno najpametnejša misel v tistih bukvicah. Dejstvo je, da sreče danes ne vidim nikjer. Kdo ve, ali bi jo sploh prepoznala, ko pa se že tako dolgo nisva videli.

Morda je to drobna, živo rumena živalca z velikimi, bistrimi očmi, žametnimi tačkami in svilenimi brki? Ne vidim je, kako se smuka okoli gležnjev upokojenk, ki jim, potem ko plačajo položnice, za preživetje do naslednje pokojnine ostane le 50 evrov; ne vidim je, kako prede pod pisalno mizo prijateljice, poklicne prevajalke, ki ji, potem ko odplača kredit za stanovanje in prispevke za vse živo, kljub dvanajstim uram dela na dan za hrano prav tako ostane pet desetakov. (Mogoče je posredi vesoljni zakon: ne glede na to, koliko delaš ali koliko si delal v preteklosti, ne glede na to, kolikšni so tvoji prejemki, boš nazadnje ostal z natanko 50 evri v žepu?) Seveda živalice sreče ne bi imelo smisla iskati med Petkovimi ženskami, v njihovi deželi živijo zgolj popadljivi mungi, vendar je tudi v sodobnem urbanem svetu nekako ni. Ne le da je ni med reveži, kakršne opisuje tale odstavek, tudi med tistimi, ki o sebi menijo, da imajo normalno življenje s statistično dosojenimi 1,3 otroka, dvema avtomobiloma in hišo, je ni, saj se jim vsaj podzavestno dozdeva, da je cena, ki jo z znojem in depresijami plačujejo za normalno življenje, previsoka.

In tako bi se pred (najverjetneje) predčasnimi volitvami kazalo vprašati, katera od strank, ki bodo nastopile na volilnem listku, je največ naredila za razmere, v katerih bi bili lahko vsaj malo srečnejši. Stranka Mira Cerarja nekako ne pride v poštev. Morebitni novi obrazi na sceni – s tem seveda mislim zlasti Marjana Šarca – z zornega kota ponižanih in razžaljenih ponujajo zgolj še več istega. Morda bi kazalo začeti z malim – najlaže je osrečiti male ljudi, ki nimajo ničesar, saj so srečni, kaj srečni, blaženi, brž ko dobijo karkoli. Po zaslugi Levice so šolarji, ki prej niso mogli zbrano slediti pouku, ker jim je krulilo po želodcu, njihove ocene pa so bile temu primerne, dobili vsaj malico. Kakorkoli obračaš, je dejstvo, da za male ljudi lahko verodostojno skrbi le politična levica. Levica si je v mojih očeh po prejšnjih volitvah pečat verodostojnosti pridobila že s tem, da izrecno sploh ni razmišljala o vstopu v kakršnokoli vladno koalicijo. Samo tako, z delovanjem, ki ga ne obarva politična računica, z vlaganjem zakonskih pobud, pri katerih si količkaj spodoben človek ne more privoščiti, da se ne bi strinjal z njimi, je mogoče ostati čist. Verjetno bo podobno tudi v prihodnje. Torej ni dvoma, komu bo maja ali junija (upam, da nam na volišča ne bo treba gaziti po snegu) šel moj glas. 

P. S. Miro Cerar je parlament z odstopom seznanil prav v torek, na mednarodni dan sreče. Pa med prvim in drugim spet najbrž ni povezave.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.