Intervju / Mirko Ilić: Vsak, ki se danes »okiti« s svastiko, posredno izraža pripadnost nacizmu

Prejšnji petek dopoldne je množica mladenk in mladeničev čakala pred Mini teatrom na Križevniški ulici v Ljubljani in upala na kakšen prost sedež v gledališki dvorani. Bil je zadnji dan Festivala Hiša strpnosti in mlado občinstvo je po dobrem tednu filmskega, gledališkega in koncertnega programa čakalo še na predavanje Simboli sovraštva svetovno znanega grafičnega oblikovalca Mirka Ilića, ki se je rodil leta 1956 v Bijeljini (BiH), živel v Mariboru in Zagrebu ter v sedemdesetih letih postal pomemben avtor jugoslovanskega stripa; zdaj že tri desetletja živi in dela v New Yorku. A žal jih je veliko ostalo pred vrati, saj so njihovi vrstniki dvoranico zapolnili do zadnjega kotička.

Ilićeva predavanja so zabavna kljub resni vsebini, saj ve, da ne sme »utrujati« s podatki ali z moraliziranjem, pač pa mora temo, teži navkljub, predstaviti z jasnim sporočilom. Predavati je začel pred nekaj leti, ko je ugotovil, da se večina ne zaveda, kako nas na svetovnem spletu, na ulicah in predvsem na transparentih navijačev na nogometnih stadionih obdajajo stari simboli, ki so bili v zgodovini človeštva zlorabljeni v kontekstu sovraštva in se danes spet uporabljajo v tem kontekstu, pa tudi v kontekstu vojn (Ukrajina), pobijanja nedolžnih in drugačnih. Vsako leto je Ilićevo predavanje drugačno, saj doda vedno nove fotografske dokumente z območja nekdanje Jugoslavije, iz Srednje Evrope in tudi iz ZDA. Pravi, da, žal, ni videti konca pojavu sovražnih simbolov v javnosti, torej še ne bo konec niti njegovih predavanj. Proti simbolom sovraštva se bo boril do zadnjega diha.

Na predavanjih poslušalce seznanja z realnim stanjem v družbi – simboli sovraštva so se pritihotapili v nekatere klube in skupine mladih, čeprav se številni od njih niti ne zavedajo, kaj ti simboli pomenijo, od kod prihajajo in kdo jih je v preteklosti zlorabil za razpihovanje sovraštva. A kljub temu si jih dajejo vtetovirati na velike površine kože. Torej jih ne nosijo le na transparentih in praporih, ampak tudi na telesu. S tem so z njimi vzpostavili zelo intimen odnos.

Kje so vzroki in družbeni razlogi za te pojave? Marsikdo si je v petek v avditoriju Mini teatra želel tudi takšnih odgovorov. »Sem grafični oblikovalec, sem vizualec in moja naloga je, da prepoznam govorico simbolov, ki nas obdajajo in nagovarjajo z govorico sovraštva. Na to moram opozoriti!« je razložil Ilić in dodal, da predlogi, kako sovražni govor preprečiti, ga ustaviti ali vsaj zmanjšati njegovo pojavnost, niso njegova naloga. To je naloga države in njenih institucij od šol, univerz do medijev, ki morajo vzgajati, in seveda je to naloga represivnih in pravosodnih organov. Pa tudi družbe v celoti, ki je zdaj do takšnega nasilja strpna.

Je beseda močnejša od simbola?

Ne, simboli so zelo močni. Četudi se zdi, da so včasih bližje rebusom ali kodam, so močnejši. Ampak izrečene besede so včasih prav tako podobne rebusom. Recimo – Trump nikoli ni naravnost rekel, da so belci boljši od črncev. A o njih, pa tudi o Mehičanih je govoril slabšalno, volivcem pa prepustil, da so sami v glavi dopolnili njegovo sporočilo. Ker sovražni govor pogosto ni izrečen neposredno. Hkrati mislim, da naš (ameriški, op. p.) demokratski sistem očitno še deluje. Kajti za zdaj imajo Trumpa pod nadzorom. Kako dolgo bo trajalo takšno stanje, nihče ne ve, vendar sistem za zdaj še ne razpada, država kljub vsemu deluje. Pa saj je demokracija vedno v nevarnosti, enkrat je napadena od zunaj, drugič od znotraj. Tako je vse odvisno od njene vitalnosti, od tega, ali bo sposobna preživeti te nenehne napade in obstati brez večjih prask.