Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Pamflet

Kloaka sredi mesta

Katalonija, pošta in kanalizacija

Kaj Sirija in Irak, kakor stvari kažejo v primeru Katalonije, EU ni sposobna misliti in reševati najbolj pereče krize na svojih tleh. Odstavljenemu predsedniku Carlesu Puigdemontu grozijo z 38 leti zapora, evropski komisarji pa o spoštovanju zakonov in ustave v Španiji. Ko je v ZDA pred pohodom Martina Lutra Kinga vladal apartheid, ki je denimo določal, kje v avtobusih smejo sedeti črnci, je bila ta segregacija povsem v skladu z ameriškim pravom. Konec koncev so tudi diktatorji vseh barv svoje nasprotnike obsojali na smrt na sodnih procesih ob asistenci lokalnega prava. A katalonska stvar je še drugače skregana z razumom: vodja kokainske združbe, ki vodi razpečevanje milijonskih zneskov drog, dobi 12 leta aresta, politiku, ki je razpisal referendum v Kataloniji, pa preti trikrat daljša zaporna kazen!!!??????? Toda katalonski voditelji, ki so poiskali azil v Belgiji, so se lotili modre strategije - evropeizacije svojih primerov. Dokler so bili v Belgiji, je bil status quo, saj po belgijski zakonodaji zahteve španske vlade niso v skladu z domačim pravom, pa je španski tožilec preprosto umaknil zahteve za izročitev. Ko so se razpršili po Evropi: eden v Nemčijo, drugi v Švico, tretji na Škotsko, bodo sodišča teh držav špansko pravo prisiljena primerjati s svojim. V zadnjih letih so milijoni afriških in azijskih emigrantov pribežali v Evropo in mnogi so tu našli azil in zatočišče. Zakaj že? – Ker jim je v njihovih domovinah oblast stregla po življenju ali jih zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Človek, ki je pribežal iz Eritreje, kjer bi ga zaradi njegovih izrečenih političnih idej zaprli za 30 let, je zaradi te drakonske ureditve v Evropi takoj dobil azil. Po isti logiki nobena od spodobnih evropskih držav Puigdemonta in njegovih ministrov ne more predati v roke režimu Mariana Rajoya, saj bi ga s tem predali novim španskim inkvizitorjem.

V Sloveniji je danes drugače, inkvizicije pač ni najti. Toda dogaja se tektonski prelom na neopazni fronti. Pismonoše množično izginevajo, samo v lanskem letu naj bi dalo odpoved kar 300 poštarjev. Številka je osupljiva. Ko so pred mesecem stavkali šolniki, nismo obenem prebirali, kako jih je več sto zapustilo šole. Delovanje pošte se je očitno tako dramatično spremenilo, da zaposleni tam več ne zdržijo. Če bi se izseljenec po 30 letih vrnil v domovino, in stopil v poštno poslovalnico, bi mislil, da je padel na Mars. Nekoč mavzolejsko poslopje, kjer so domovala pisma in paketi, danes pa arabski bazar, kjer vam prodajajo od sveč, sokov, čokolad …, ni da ni. Prek pošte poteka tudi tako obširen del prodaj kot še nikoli v zgodovini. In državna pošta prinaša letno krepke številke milijonskih zaslužkov v državno blagajno. Toda poštarji bežijo iz službe skoraj v takem tempu kot Sirci iz sirske vojne. Je na vladi zazvonil alarm za izredno sejo? Nak, vrh pošte rešuje problem na dva načina: najema delovno silo iz Srbije in razteguje dostavni čas. Iz ljubljanskih Prul se medtem širijo glasovi, da jim pošto dostavljajo le dvakrat na teden. Vmes tudi poštni vrh izjavlja, da so po predpisih dolžni dostaviti pošto v treh dneh. Neverjetno, odličen poštni servis nam dobesedno razpada pred očmi. Ne da bi imel človek kaj proti srbskim poštarjem, vendar zadeva napoveduje nacionalni pretres. Če poštni vrh vpeljuje delovne razmere, ki bistveno presegajo donedavne delovne standarde in če ljudi za to delo mizerno plačuje, se Slovenija spreminja v državo, kjer se domačini takemu režimu upirajo z odpovedmi, namesto njih pa prihajajo tujci, ki so pripravljeni delati tudi v tako mizernih pogojih. Na dolgi rok se Slovenija spreminja v deželo, kjer podjetja proizvajajo ekstra dobiček na račun izjemno nizkih plač. A to ne počno le multinacionalke, temveč kar državna podjetja, ki jim načeluje slovenska vlada!

V bližnji prihodnosti nam časniki napovedujejo, da se bo Ljubljana spremenila v eno samo gradbišče, saj župan Zoran Janković začenja projekt izgradnje vodovoda in kanalizacije v vrednosti več kot 130 milijonov. Časnik Delo bo postal kmalu odveč, saj o projektu poroča že tako kot propagandno glasilo Ljubljana - ena sama hvalnica županovim načrtom. Ob milijardnem načrtu drugega tira se po državi že več kot leto vršijo polemike in referendumi, vseskozi poteka javna debata z argumenti, ki osvetljujejo vsak posamezni aspekt. Kaj pa ljubljanski projekt, ki je najdražji mestni projekt v zgodovini? Dobesedno nič, če odmislimo eno polemično soočanje v Odmevih konec poletja.

Uspešnost projekta nam tu merijo s količino tišine, ki ga spremlja. Manj je glasov kritike in alternative, bolj je mogočen. Res? Ena izmed vsebin je denimo priključitev kanalizacije Medvod in Vodic na ljubljansko čistilno napravo. Noro, zgradili bodo celo 21 kilometrov vodov, da bo kloaka tekla v prestolnico. ???? Zakaj bi glavno mesto tako hlepelo po fekalijah bližnjih mest? Smisel je očitno v orjaških evropskih sredstvih, ki jih pridobijo, če povežejo kanalizacijo več mest med seboj. In smo pri norosti, ko se načrtuje projekte, ne ker bi bili vitalno potrebni, ampak zato, ker bi zanje lahko mestna oblast dobila bruseljska sredstva.

Čeravno dnevni mediji hvalijo začetek projekta, so opustili pogled na drugo stran. Četrtna skupnost Posavje vlaga pravna sredstva, saj dokazuje, da je bil gradbeni načrt, ki vodi kloako čez zajemališče pitne vode (!!!!!!!!????????????), izdan pred pridobitvijo soglasij, in je torej nelegalen. Mestni oblastniki so potem izdali nov gradbeni načrt, ki pa temelji na prvotnem nezakonitem gradbenem dovoljenju. Nadalje: projekt, ki so ga mestne službe vodile kot nezahtevni (s tem so se izognile bolj rigoroznim postopkom presoj), so potem prekrstile v zahtevni, a le po imenu, saj je bil izpeljan po procedurah nezahtevnega.

Medijski fake news o idili se bo kmalu pretvoril v ljubljansko inačico drugega tira.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.