Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

Gašper Torkar, glasbeni producent in pesnik

Mladi up, ki je prepričal na obeh, glasbenem in literarnem področju

Je glasbenik in pesnik. Ali pa obrnjeno, pesnik in glasbenik. Prednosti ne daje nobeni od obeh disciplin in razume ju kot dva povsem različna svetova, pa vendar se v obeh loteva podobnih, celo enakih vprašanj in razmislekov. In z obema je prepričal. S pesniškim prvencem Podaljšano bivanje (2013) literarno sceno, s prvo ploščo Dreams of Others (2017) pa glasbene poznavalce. Hkrati pa se ukvarja še z mnogimi drugimi projekti, ki domači umetniški prostor bogatijo z novimi, tudi radikalnimi idejami.

Najprej ga je zanimala glasba. Pred približno desetletjem, ko je bil še srednješolec ( je letnik 1992), je v kleti domače hiše v Novem mestu preigraval električno kitaro in njen zvok širil z različnimi efekti. Poslušal je Animal Collective, Nine Inch Nails, The National in veliko indie rocka, ambicijo, da bi postal skladatelj, pa dobil med študijem klasičnega klavirja in kompozicije na novomeškem konservatoriju. A ker se mu je zdel cilj težko dosegljiv, je glasbo v drugem ali tretjem letniku srednje šole opustil in se povsem posvetil poeziji. »Brati sem jo začel šele, potem ko sem jo začel pisati. K temu me je po eni strani napeljalo to, da sam sebi dokažem, da lahko nekaj naredim, in po drugi frustracija, ker sem opustil glasbo,« se spominja. Za nameček ga je vse bolj utesnjevala novomeška zatohlost, čeprav se mu danes zdi, da je bilo to morda bolj povezano s srednjo šolo, kjer se mu je vse zdelo dramatično in tragično.

V poeziji je našel vozovnico za Ljubljano. Prijavil se je na pesniško delavnico Uroša Zupana, tam spoznal druge pisatelje, svoje pesmi začel objavljati v revijah Literatura in IDIOT in jih brati na Mladih rimah. Takrat je začel prebirati veliko sodobnih slovenskih pesnikov, med katerimi so mu še posebej blizu Primož Čučnik, Tomaž Šalamun, Ana Pepelnik in Taja Kramberger.

Ko se je pred dobrimi petimi leti preselil v Ljubljano, se je vpisal na študij primerjalne književnosti, filozofije in sociologije, ki pa ga je zaradi arhaičnosti izobraževalnega procesa opustil. Medtem je v literarnih krogih spoznal Gregorja Podlogarja, ki je takrat pripravljal odmevno serijo klubskih dogodkov Belo smetje, in se navdušil nad didžejanjem. Sprva je vrtel indie rock, potem pa vse več hiphopa in elektronske (plesne) glasbe, s katero se je ob poslušanju Aphexa Twina in podobnih posebnežev, sicer srečeval že prej. Obiskoval je veliko plesnih klubskih dogodkov in se nato pred dvema letoma vrnil k ustvarjanju glasbe. Takoj zatem se je kot eno zanimivih, svežih glasbenih imen pridružil karavani Klubskega maratona Radia Študent. »Takrat sem začel povsem na novo. Več težav kot nova orodja pa mi je povzročalo razmišljanje, kakšno glasbo bi sploh rad ustvarjal.« Vleklo ga je v hrupnejši, ambientalni izraz po vzoru kanadskega mojstra Tima Heckerja, pa tudi k bolj beatovski glasbi. To »kolebanje« je nazadnje strnil v izpiljeni (mali) plošči Dreams of Others.

Trenutno končuje drugo knjigo in nastavlja smernice za naslednjo ploščo. Je lažje napisati pesem ali skladbo? »Pri poeziji sem postal zelo suveren. V pisanje moram še vedno vložiti veliko dela, ampak poznam svoj proces in vem, kako se z njim spopasti čustveno in intelektualno. V poeziji se počutim zelo domače, v glasbi še ne,« prizna odkrito. Vseeno pa ima zaradi dveletnega intenzivnega ukvarjanja z glasbo zdaj nekaj težav z zaključevanjem nove pesniške zbirke. A to je lahko tudi prednost. »Ker sem se do neke mere naveličal pisanja na star način, mi je ta premor koristil. Veliko sem se spraševal o samem aktu pisanja. Rad bi nekoliko razbil to vizijo pojmovanja pesnika kot nekakšnega genija in vizionarja, ki skoraj praviloma izhaja iz subjekta. V umetnosti se mi trenutno zdi zelo pomemben razmislek, kdo, zakaj in kaj nekaj izreka.«

Pisanje (poezije) ga zanima tudi v povezavi z novimi tehnologijami, denimo z orodjem »natural language processing« (obdelava naravnega jezika), ki ga je letos januarja preizkusil na delavnici Hacklab v okviru cenjenega berlinskega festivala za avanturistično glasbo in vizualne umetnosti CTM. »Rad iščem meje jezika, obračam perspektive in bralcu postavljam pasti. Poskušam ga soočiti z lastnimi predsodki,« pravi.

Ker je glasbenik in pesnik, se na prvi pogled zdi logično, da bi se kdaj lahko preizkusil tudi v kantavtorstvu, a sam meni, da je to čisto svoja zvrst. To je občutil že v eni od gledaliških predstav Jaše Kocelija, za katero je z veliki težavami napisal bolj klasične, bendovske komade. Prav te dni pa v okviru kolektiva DivinaMimesis, s katerim pripravljajo instalacije in performanse snuje glasbo za novo gledališko predstavo Idomenej, ki bo premiero doživela konec maja. Obenem pa že načrtuje tudi novo platformo, s katero bi v klubskem okolju rad združil glasbo z drugimi mediji in skupaj z zanimivimi domačimi kreativci ponudil nove in drugačne vsebine, ki v domačem prostoru za zdaj ne dobijo prave priložnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.