Vesna Teržan

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Kultura

Čvekalnica francoske revolucije

Kako lahko banalnost pogovornih oddaj »povozi« zgodovinsko dramo

Vodilna moža francoske revolucije Maximilien Robespierre (Jure Henigman) in Georges Danton (Matej Puc)

Vodilna moža francoske revolucije Maximilien Robespierre (Jure Henigman) in Georges Danton (Matej Puc)
© Peter Giodani

Francoska revolucija kot »talk show/chat show« (kot pogovorna oddaja/klepetalnica) s primesmi resničnostnega šova in operete? Kako v 21. stoletju uprizoriti Dantonovo smrt, dramo, ki jo je Georg Büchner napisal leta 1835? Kako se lotiti tematike meščanske revolucije iz 18. stoletja, ki nam je zapustila znamenito geslo boja za človekove pravice »svoboda, enakost, bratstvo« in ki je tako zelo zaznamovala razvoj evropske družbe, politično in filozofsko misel, pravo, družbene vede in umetnost?

Seveda drama in njen zgodovinski kontekst kličeta po aktualizaciji, saj so bile družbene razmere ob koncu 18. stoletja deloma podobne današnjim. Leta 1788 je bila letina izredno slaba, nastopile so revščina in velika lakota ter finančna kriza, ki so jo državljani pripisovali zapravljivosti dvora Ludvika XVI. Za plačevanje dolgov je ta porabil več kot polovico prihodkov, zato se je pripravljalo zvišanje davkov. Plemstvo in tretji stan (buržoazija) sta imela vsega dovolj. Tretji stan je zahteval več glasov v skupščini, hkrati je terjal, da vladavina prava nadomesti absolutizem. A ko se je zbudilo še ljudstvo, je šlo za veliko več. Francoska revolucija se je začela leta 1789 s sklicem generalnih stanov in usahnila v »kontrarevoluciji« pet let kasneje. Četudi se s tem dejanjem ni povsem končala, se je tedaj začel njen vzvratni razvoj.

Büchner je v os drame postavil Dantona, pravosodnega ministra revolucionarne vlade, pa tudi spore med različnimi političnimi frakcijami v Narodnem konventu. Danton je zaradi dvoma o upravičenosti krvavega terorja prišel navzkriž z Robespierrom in radikalnimi jakobinci. Novembra 1793 je izbruhnila korupcijska afera, v katero so bili vpleteni njegovi bližnji sodelavci, sum je padel tudi nanj. Büchner je za okvir drame vzel le nekaj poslednjih dni Dantonovega življenja med 24. marcem in 5. aprilom 1794, ko je Robespierre nekdanjega soborca poslal pod giljotino.

Morda so snovalci predstave Dantonova smrt upravičeno presodili, da državljani in državljanke o francoski revoluciji ne vemo prav veliko. In morda so se zato odločili za nekakšen hibrid, za predstavo v obliki pogovorne oddaje z visokimi gosti iz 18. stoletja (ob Dantonu in Robespierru sta tu še Saint-Just in Desmoulins), tudi z ženami, ter tu in tam z retropogledom v obdobje revolucije, ki gledalce seznani z dilemami tistega časa.

Vendar je premeščanje likov med tukaj in takrat, med televizijskim resničnostnim šovom in mračnimi pogovori iz časa revolucije nespretno. Francoska revolucija je bila resno in usodno poglavje evropske zgodovine. V predstavi pa TV-studio spremenijo v sodišče, kjer poteka zgodovinski obračun s terorjem in poboji v času francoske revolucije, hkrati pa ne glede na zgodovinski kontekst in v ciničnem podtonu TV-šova za vprašljive označijo tudi vse naslednje revolucije, ki so bile bitko za malega človeka.

Uprizoritev je čudna mešanica, polna fragmentov, ki bi se lahko razvili v zanimivo predstavo, a vsi dobri nastavki ostanejo le to, nastavki. Morda še najbolj pride do izraza karikatura pogovornih oddaj in resničnostnih šovov slovenskih televizijskih hiš – nacionalne in komercialne. Vendar nobena TV-hiša ne premore tako dobrih voditeljev, kot sta Mirjam Korbar in Milan Štefe. Igralci in igralke, ki upodabljajo zgodovinske like, pa kot da so izgubljeni med bizarnimi dvoživkami – napol zgodovinskimi liki, napol neprilagodljivimi gosti v TV-studiu. Pa vendar predstavo rešujejo prav igralci, četudi so liki zgodovinskih osebnosti povsem amputirani.

Lik Saint-Justa, na primer, je tako okrnjen, da eden ključnih mož revolucije v predstavi postane le Robespierrov »oproda«. Saint-Juste ni bil zgolj član konventa, bil je tisti, ki je 13. novembra 1792 izrekel, da je kralju Ludviku XVI. treba soditi kot sovražniku ljudstva. »Če hočemo republiko, moramo obsoditi kralja,« je dejal v dolgem analitičnem govoru. In so ga. Vlasta Jalušič je v članku Saint-Just in zakonitosti revolucionarnega prevrata (VF, 1989) zapisala, da je bil Saint-Justov govor v konventu prelomnica v francoski revoluciji in hkrati napoved radikalizacije, ki je v nadaljevanju utrdila tudi njeno kasnejšo podobo in izrek, da revolucija žre svoje otroke. Od tistega trenutka ni bilo več poti nazaj, le naprej do novega terorja, in tako so pod giljotino padle tudi Dantonova, Desmoulinsova, Robespierrova in Saint-Justova glava ter številne druge.

Le kakšno sporočilo pošilja takšna predstava današnjemu obiskovalcu gledališča? Morda to, da je prav vse zabava, da je zgodovina nepomembna in jo lahko prikrojimo, kot jo želimo? Smo nemara prestrogi in je ta predstava, ki se giblje na meji med banalnostjo in genialnostjo, ustreznik današnjemu času?

Gledališka predstava:
Georg Büchner: Dantonova smrt
Režija: Aleksandar Popovski
Kje: Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana
Kdaj: 6. 10. in 11. aprila 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.