Goran Kompoš

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Kultura

Studijski čarovnik

Drugič nas bo obiskal glasbeni revolucionar Lee »Scratch« Perry, eden ključnih dub in reggae producentov

Nastop Leeja »Scratcha« Perryja v Münchnu leta 2016. Takrat je imel 80 let, zdaj jih ima 82.

Nastop Leeja »Scratcha« Perryja v Münchnu leta 2016. Takrat je imel 80 let, zdaj jih ima 82.
© Wikimedia Commons

Nastope glasbenih zvezd svetovnega formata, katerih kreativni vrhunci so že davno minili, pri nas pogosto pospremijo očitki, da jih je organizatorjem koncertov k nam skoraj po pravilu uspelo pripeljati šele takrat, ko so postali povsem nerelevantni. V primeru Leeja »Scratcha« Perryja, ki je pred dobrima dvema tednoma dopolnil 82 let in bo v torek po letu 2002, ko smo mu prisluhnili na Sotočju, drugič nastopil pri nas, tokrat v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi, tovrstnih očitkov gotovo ne bo. Najprej zato, ker obiskovalcev, ki bodo obiskali njegov koncert, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Perry s svojimi inovativnimi tehnikami revolucioniral vlogo glasbenega studia, povečini sploh še ni bilo. Potem zato, ker je ekscentrični Jamajčan za privržence reggaeja, duba in sploh glasbene poznavalce ena ključnih glasbenih ikon zadnjega pol stoletja. In navsezadnje zato, ker njegovi nauki še vedno močno odmevajo v številnih sodobnih muzikah.

No, tistim, ki se sodobnih muzik izogibajo, Perryjev prepoznavni megličasti zvok verjetno odmeva s številnih plošč, ki jih je od konca šestdesetih let snemal za nekatere največje glasbene veljake. Nekaj svojih prvih singlov in dve plošči, ki so mu tlakovali pot na mednarodno glasbeno prizorišče, je s Perryjem in njegovo (studijsko) zasedbo The Upsetters posnel denimo Bob Marley. V njegovem legendarnem studiu Black Ark Studios v Kingstonu, ki ga je na noge postavil leta 1973 in nato do tal požgal leta 1979, je svoje plošče snemala še vrsta jamajških reggae legendarnežev, med drugim The Congos, Max Romero in Augustus Pablo.

Perryjeve nenavadne, inovativne studijske tehnike, med katere so sodili zakopavanje mikrofonov na njegovem vrtu, ritensko predvajanje snemalnih trakov in uporabljanje najrazličnejših najdenih zvokov ter so šele desetletja pozneje dobile formalna imena in postale tako rekoč standardne studijske prakse, pa so opazili tudi v tujini. Ko se je v začetku osemdesetih, menda s popotnico tisočih plošč, na katerih je sodeloval kot producent, preselil v London (in pozneje v Švico), je tam snemal z enim najpomembnejših punk bendov The Clash in Paulom McCartneyjem. Adrian Sherwood, najpomembnejši britanski producent iz tistega obdobja, je za Perryja dejal, da zanj velja enako kot za vizualnega umetnika Salvadorja Dalija: da je umetniško delo kar njegovo celotno življenje.

Perry je bil predvsem producent, a ob producentskem delu z drugimi glasbeniki je z zasedbo The Upsetters snemal tudi svoje plošče. Te so bile pogosto take kot njegova osebnost; včasih težavne, naporne, ekscentrične, provokativne in celo nore, skoraj vedno pa genialne. Z njimi je že konec šestdesetih začel oblikovati specifičen, v odmev potopljen izraz, ki se ga je v začetku sedemdesetih prijelo ime dub. Ta je postal nekakšna priljubljena različica elektronske glasbe, njegove karakteristike in snemalne metode pa so v naslednjih desetletjih posvajali in po svoje obračali številni glasbeniki in producenti. Kako velik je bil vpliv duba na njegov izraz, je denimo glasno razglašal kultni raperski trojec Beastie Boys, ki je s Perryjem konec devetdesetih posnel skladbo Dr. Lee, PhD. Kot navdih so ga navajali postrockerji, shoegazerji, metalci, pop zvezdniki, punkerji in mnogi ustvarjalci eksperimentalnih muzik. Največ pa mu nedvomno dolgujejo producenti elektronske glasbe. Brez njegovih drznih, vizionarskih studijskih inovacij, bi se (dub) techno, jungle in drum and bass, dubstep ter najrazličnejši elektronski hibridi gotovo slišali precej drugače.

Ja, nesporen vpliv, ki ga je v zadnjega pol stoletja pustil na podobi popularne glasbe, bi Perry nedvomno lahko unovčil bolje. Res je, da glasbeni producenti tistega najširšega občinstva ponavadi ne zanimajo, toda njega bi morali poznati. Ni pa le glasbeni revolucionar, je tudi velik posebnež, zato se je s sodelavci pogosto znašel v konfliktih in z njimi, z izjemo prijateljskih, pretrgal vse vezi. Zdi se, da je vse življenje, namesto da bi si želel uspeha in prepoznavnosti, preprosto raje ostajal zvest svojim idealom in načelom, predvsem pa (svoji) glasbi. Ni maral glasbenega oportunizma, če je to pomenilo sklepanje kompromisov. Obsojal je zahodnjaško eksploatacijo jamajške glasbe in v svojih komadih rad drezal v ljudi, ki so se mu zamerili.

Prav takega, posebnega in unikatnega, ga bomo najbrž slišali tudi v Gali hali, kjer si bo oder delil s svojim prijateljem, sodelavcem in še enim najvidnejših dub producentov Mad Professorjem.

Koncert:
Lee »Scratch« Perry + Mad Professor
Kje: Gala hala, Ljubljana
Kdaj: 10. aprila 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.