Grega Repovž

Grega Repovž

20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Kdo je padel na glavo?

Ne zgodi se pogosto, da bi predsednik uprave neke družbe nastopil zoper največjega lastnika, in to kar na tiskovni konferenci. Ne trdimo, da to ni prav – predsednik uprave družbe je namreč tako kot člani skrbnik družbe, ki jo vodi, in lahko ravna tudi v nasprotju z voljo delničarjev – v skrbi za družbo, tam so namreč njegove obveze. A ko se to odloči, očitno sledi nekim zelo jasnim interesom.

V ponedeljek je na tiskovni konferenci nastopil namreč predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak – najboljše poročilo o njegovem nastopu je bilo mogoče prebrati v Dnevniku izpod peresa novinarja Klemna Košaka. Brodnjak je na tiskovni konferenci predstavil rezultate poslovanja banke in ti so impresivni (za kar je zaslužen seveda tudi Brodnjak kot predsednik uprave): Nova Ljubljanska banka je imela v lanskem letu 189 milijonov evrov dobička, na ravni skupine pa 225 milijonov evrov. Brodnjak ima prav: to je rekord v zgodovini banke in precej bolje od rezultatov tekmecev. Tudi sicer je bil Brodnjakov nastop zelo dober. Obregnil se je na primer ob dejstvo, da je Slovenski državni holding banki prepovedal plačevanje zneskov iz hrvaških sodb, in čeprav je Brodnjak zatrdil, da bodo prepoved spoštovali, je menil, da to ne rešuje problema. »Evropski bančni prostor je najbolj regulirana panoga na planetu in poslovna banka si ne more privoščiti, da ne bi plačala pravnomočne sodbe. To samo politiki ni jasno,« je dejal (povzeto po Košaku).

Nato je prišla točka, ki si je Brodnjak ne bi smel dovoliti. Ker so težave banke povezane, je po njegovem za vse mogoča ena rešitev, namreč da država hkrati privatizira in zaščiti banko. Njegov argument je bil naslednji: če hoče država prejeti dividende, mora zaščititi banko, če jo hoče zaščititi, jo mora privatizirati, in če jo bo privatizirala zaščiteno, bo kupnina večja. »Če bo banka privatizirana, ne da bi bila zaščitena, bodo slovenski davkoplačevalci de facto plačali 430 milijonov evrov, ker bo kupnina toliko nižja,« je dejal. Poglejmo, s kakšno populistično floskulo, kako tipično, je zagrozil Brodnjak državljanom, z najbolj populistično oznako, torej davkoplačevalci (kar je dejansko ubogi davkoplačevalci): da je treba banko prodati, ker bo treba drugače plačati de facto 430 milijonov evrov. Zdaj velja pogledati dobiček, ki ga je pred tem omenil Brodnjak: 225 milijonov evrov v enem samem letu. Je razmerje med tema številkama vidno? Pri čemer ima banka tako ali tako tudi rekordne rezervacije. Banko, ki posluje rekordno dobro, mora država prodati – zakaj točno? Mar niso poslovni rezultati – tako kot v primeru Telekoma – neposreden in neizpodbiten dokaz, da je tudi država lahko dober lastnik, da je to odvisno od upravljanja (na tej točki gre seveda Brodnjaku vsa pohvala), ne pa od tega, kdo je lastnik. Še več: mar si predstavljamo, da bi šel predsednik uprave neke popolnoma zasebne družbe na tiskovno konferenco in od svojih lastnikov terjal, naj svojo naložbo prodajo, in to v letu, ko bi družba, kot se je izrazil sam Brodnjak, poslovala najbolje v vsej svoji zgodovini? Kdo je tu padel na glavo oziroma kdo brije norce?

Seveda je tu treba biti do Brodnjaka strog. V točki, ko banka – in uprava banke – dosega take rezultate, je tisti, ki bi potegnil največjo korist iz prodaje oziroma privatizacije, pač uprava, ki bi dobila nad sabo novega lastnika, ki ne bi bil več zavezan državni regulaciji plač in nagrad uprave in nadzornega sveta. Tako to ne gre. Brodnjak je upravitelj »našega« javnega premoženja, država ni vlada, država so prav ti davkoplačevalci, na katere se tako sklicuje. Namesto da bi napovedal, da je pripravljen delovati za te »davkoplačevalce«, da je ponosen, da zanje upravlja to premoženje.

Da se je to lahko zgodilo, je pač posledica lahkotnega govorjenja o državnem premoženju. Da ima Slovenija v lasti sistemsko banko, je pač dobro – na veliko kompleksnejši način prek različnih lastniških oblik na primer Nemčija obvladuje svoj bančni sistem, ker je pač to pomembno za stabilnost države – pa se evropska komisija še nikoli ni obregnila ob njo. Namesto da bi Brodnjak držal vladi – in davkoplačevalcem – štango in pomagal zagovarjati, zakaj ima tudi Slovenija pravico obdržati lastništvo v tej banki, je seveda izkoristil priložnost, da bi deloval za tretjo osebo. Ki v tem primeru sploh ni znana. A prodaja banke bi zaradi zapletov s Hrvaško brez dvoma pomenila prodajo pod ceno – in to vedo vsi, tudi evropska komisija.

Enako so nas leta 2014 prepričevali in silili v prodajo Telekoma. Ki je bil tako rekoč pred propadom. No, nič ne kaže, da bo propadel, nasprotno. Tako kot Nova Ljubljanska banka. Obe družbi sta v pretežni državni lasti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.