Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

20. 4. 2018  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

Blaž Šef, gledališki igralec

Dobitnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih

Na pogovor je prišel z vaj za plesni koncert, ki so ga njegova nekdanja profesorica historičnih plesov na AGFRT Lidija Podlesnik Tomášiková, priznani plesalec in koreograf Milan Tomášik, belgijski strokovnjak Lieven Baert in godalna zasedba musica cubicularis zasnovali na podlagi dela zgodnjebaročnega skladatelja slovenskega rodu Isaaca Poscha. V predstavi, ki so jo ob 400. obletnici skladateljevega rojstva uprizorili na Ljubljanskem gradu, je sodeloval kot povezovalec programa, enega izmed plesov pa je – na lastno željo – odplesal tudi sam. Gib in klasična glasba sta dve izmed področij umetniškega ustvarjanja, ki se jima Blaž Šef posveča s strastjo in predanostjo, »čeprav je Poscheva glasba nekaj povsem drugega, kot so denimo družbeno angažirane predstave režiserja Oliverja Frljića, s katerimi smo gostovali že marsikje po svetu«, pravi.

Igralcu Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) sicer že njegovo matično gledališče ponuja obilo možnosti za raziskovanje različnih tematik in preizkušanje v zelo različnih vlogah. Ker je SMG eno izmed najbolj žanrsko odprtih slovenskih gledališč, se zgodi, da v istem dnevu v predstavi, namenjeni otrokom, igra radijskega škrata, zvečer pa v Frljićevem Našem nasilju, vašem nasilju izprašuje vest načelnih ksenofobov. V pripravah na predstavo Metamorfoze 4°: Črne luknje – v njej režiserka Bara Kolenc na osnovi življenjske zgodbe alžirskega fizika, ki so ga zaradi domnevnih stikov z islamskimi skrajneži francoske oblasti priprle brez obtožnice, premišljuje o »črnih luknjah« v človeških usodah – se je denimo poglobil v svet najmanjših delcev, da bi doumel modus operandi alžirskega fizika.

Ko ga vprašamo, kako (v sebi) usklajuje vse svoje različne interese, odgovori z mislijo Čehova, ki je dejal, da je »medicina moja žena, dramatika pa ljubica«. Igralec Šef je seveda »poročen« z gledališčem, ena izmed njegovih »ljubic« pa je – poleg klasične glasbe – zagotovo še Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt). Z zavodom, ki sta ga Dragan Živadinov in Miha Turšič zasnovala na temelju raziskav pionirja vesoljskih poletov Hermana Potočnika Noordunga in kot temelj za kulturalizacijo vesolja, sodeluje od samih začetkov. Kot prostovoljec je bil del širše prvotne ekipe zavoda, ki je leta 2012 dobil razkošni domicil v Vitanju, v vasi, od koder prihaja tudi sam. Sodelovanje s Ksevtom mu je omogočilo vpogled v »zelo različne mišljenjske paradigme, v katerih se prepletajo (vesoljska) tehnologija, humanistika in umetnost«, hkrati pa je spoznal kopico zanimivih ljudi, ki imajo poseben, včasih tudi osvobajajoč pogled na usodo človeštva ter njegov položaj v vesolju.

Če so ples, klasična glasba in Ksevt njegove »ljubice«, pa je Beseda tisto, kar je že v njegovem otroštvu zaznamovalo njegovo poklicno pot. Ob poslušanju vrhunskih interpretov, Aleša Valiča, Jurija Součka in drugih, je že med odraščanjem doumel, da je »pripovedovanje temelj igralskega poklica. Zgodbe so lahko povsem abstraktne, toda naloga igralca je večinoma še vedno ’zgraditi’ prostor z besedo«. Te misli se drži tudi danes, ko se je na 3. programu Radia Slovenija uveljavil kot izvrsten interpret literarnih del.

Med študijem gledališke igre na AGRFT je nenehno raziskoval različne gledališke žanre. Navduševale so ga denimo koreografije vojvodinskega Madžara Josefa Nadja, butoh delavnice s konji, klovnovske predstave na festivalu Klovnbuf, veliko sta ga naučila profesorja Jožica Avbelj in Jernej Lorenci, saj je »lahko primerjal njuno delo v teatru s tem, kar sta govorila na učnih urah«. V tem času ga je prevzela tudi koncertna karizma azerbajdžanskega pevca Alima Qasimova, ki je zanj »čista transcendenca«. Že vrsto let ne zamudi nobenega izmed njegovih redkih koncertov v Evropi.

Še pred diplomo ga je režiser Matjaž Pograjc povabil v SMG. Pozneje je postal stalni član ansambla. Prelomna predstava, ki je v njem sprožila zavest, da lahko zares postane igralec, je bila gledališka uspešnica Amado mio. V njej sta z režiserjem Ivanom Peterneljem »ugledališčila« mladostna iskanja Piera Paola Pasolinija. Od tedaj je v SMG nanizal kopico pomembnih vlog. Po njegovem je slovensko gledališče na splošno, čeprav podhranjeno, v pravem zagonu, pogreša pa na primer predstave, ki bi znale izpostaviti »seksualnost takšno, kot je, torej kot vitalno silo in bistven gradnik človeškega«.

Letošnji dobitnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih si še vedno zelo rad ogleda katero izmed produkcij zdajšnjih študentov AGRFT. Svežina novih idej in talent nove generacije režiserjev in igralcev ga vedno znova opominjata, da navkljub »udobnemu« položaju v stalnem gledališču nikdar ne neha raziskovati, izpopolnjevati in piliti svojega igralskega izraza, kajti »če v igranju le reproduciraš ’delujoče’ vzorce, ugajaš odzivu, oder ti postane samoumeven, a produkt tvojega dela je kič. Če se to zgodi, je tvoja umetnost nična,« še dodaja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.