Heni Erceg

Heni Erceg

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Enverjev park

Ali je res treba, da sodobna Hrvaška spreminja obličje svojih mest tako, da ulice in trge poimenuje po pripadnikih ustaške nomenklature?

Življenjepisi so težavna stvar in pozneje jih je nevarno razlagati, kajti v njih najdemo marsikaj, pogosto obilico obojega – vrednega in bednega. Nič drugače ni z življenjepisom Enverja Čolakovića, hrvaškega pisca, ki je živel v mračnih časih in je bil leta 1944 imenovan za kulturnega atašeja NDH na Madžarskem. Zato je predlog Društva hrvaških književnikov in zagrebškega župana, da se park v središču prestolnice poimenuje po njem, antifašiste spodbudil k burnim odzivom. Znani igralec Vilim Matula je dejal, da je bil Čolaković »predstavnik zločinske in klavske kulture v tedaj zločinski Madžarski«.

A vse zaman, park se bo imenoval po kulturnem atašeju ustaške NDH in škandal bi lahko dobil precejšnje razsežnosti. Nekdanji minister za kulturo Zlatko Hasanbegović, ki s svojo klerofašistično ločino nosi precejšnjo odgovornost za nevarno zaostalost Hrvaške, je izrazil paranoično mnenje, da so »poskusi obračuna s Čolakovićem v imenu tako imenovanega antifašizma krinka za likvidacijo hrvaškega muslimanskega izročila«, s katerim je, je bledel naprej, »jugoslovanski komunizem temeljito obračunal že leta 1945«. »Tako imenovani« antifašisti torej »likvidirajo« hrvaškega Knuta Hamsuna, čeprav niti veličastna književnost tega norveškega pisca ne more odtehtati odvratnega kvizlinškega poglavja iz njegovega življenjepisa. Iz življenjepisa Enverja Čolakovića pa izvemo, da je za roman Legenda o Ali paši leta 1944 dobil nagrado Matice Hrvaške za najboljši roman tistega leta, vendar, zanimivo, jugoslovanski komunizem z njim pozneje ni »temeljito obračunal«, čeprav je nagrado prejel v srcu nacistične Hrvaške. V glavnem, ves čas obstoja hrvaške države je bil Čolaković intenzivno javno prisoten, kot dejanski književni zvezdnik je objavljal pripovedi, novele, gledališka dela, politične komentarje …

Pa je nemara »politično komentiral« zločinsko naravo NDH? In so ga zaradi tega za kazen poslali za kulturnega atašeja v Horthyjevo fašistično Madžarsko? Seveda, kadar se življenjepisi retuširajo, so neumnosti neizbežne. Zato njegovi bližnji trdijo, da ga je ustaška oblast v resnici »odstranila, tako da ga je poslala na Madžarsko«. Ker je bil antifašist! Zanimiva in logična poteza, vsekakor. Eden od pomembnih hrvaških kulturnih delavcev v dolgometražni časopisni obrambi Čolakovića za izbruh afere obtožuje levičarje, ki naj v resnici ne bi imeli pojma, kdo je bil Enver Čolaković. Sam ga imenuje »nagonski levičar«, ki je »lahkomiselno sprejel nižji diplomatski položaj«. Potem ta književni guru in novinar Jutarnjega lista napiše, da »imajo desničarji, še posebej pri nas, pravico biti nenačitani nevedneži, ki jih ne zanimajo nikakršna estetska merila, ker je zanje edino merilo njihova nacionalna ideologija«. In še: »Levičarji pa, nasprotno, te pravice nimajo.«

Pravi logični omejenec. Če predpostavimo, da si Čolaković zasluži park v Zagrebu zaradi literarnega ustvarjanja, kako da mu to čast podeljujejo desničarji, ki jih »ne zanimajo nikakršna umetniška merila, ker je zanje edino merilo njihova nacionalna ideologija«? Če razlog ni umetniški, in gotovo ni, kateri razlog potem preostane klerofašistični skupini »nenačitanih nevednežev«, ki je to odločitev izglasovala? En sam, in to politični. S tem poimenovanjem niso počastili pisca, ampak ustaškega diplomata. Če je Legenda o Ali paši resnično »najganljivejši in najpomembnejši roman, izdan v štirih letih obstoja NDH«, kot trdi omenjeni poznavalec Čolakovićevega dela, potem bi se morala s tem ukvarjati literarna zgodovina. Toda ali je res treba, da sodobna Hrvaška spreminja obličje svojih mest tako, da ulice in trge poimenuje po pripadnikih ustaške nomenklature? Pa čeprav je šlo za »nagonskega levičarja«, ki je »lahkomiselno sprejel« ponudbo poglavnika ustaške države. In to leta 1944, kot da ne bi imel pojma, kakšne grozote so se v tej državi dogajale že nekaj let.

Da, pisana beseda je vražja stvar. Tako je isti novinar in književnik, ki v tisku tako neuspešno minimizira Čolakovićev politični življenjepis, pred kakim letom napisal članek Genij podleža. V njem je upravičeno napadel nacistično ideologijo Knuta Hamsuna, ki je menda »vedel, kaj se dogaja v Evropi, vedel je za rasne zakone, vedel, da Judje izginjajo«. Je bil torej Čolaković zaostal in ni imel pojma, da se prav takšno zlo dogaja tudi tik pred njegovim nosom?

»Za jezik, ki se ponaša s takšnim piscem, lahko rečemo, da je velik, toda po Hamsunu se niti 70 let po vojni ne bo imenovala nobena šola, ulica ali knjižnica na Norveškem,« sklene omenjeni novinar. Pa vendar, kaj je Hamsun proti našemu Enverju? Zato je celotna razprava o Čolakovićevem literarnem pomenu v resnici farsa, saj gre za popolnoma druge, dosledno politične razloge, njegov literarni življenjepis je uporabljen zgolj za obrambo neobranljivega. Zato se je z novim toponimom s Čolakovićevim imenom najbolj razgalil prav nekdanji kulturni minister, saj naj bi bila odločitev o poimenovanju parka »popolnoma v skladu s kulturno-nacionalnimi izhodišči njegove stranke«.

In v resnici je, v celoti je usklajena z idejami proustaških desničarjev, ki »imajo pravico biti nenačitani nevedneži«, a so se kljub temu odločili, da bodo parku nadeli ime »književnika« Enverja Č. O čigar književnem delu seveda nimajo pojma. Je pa zanje zaradi nagona zveri, ki ga je imel, še kako pomemben. Ker je še ena oseba iz ustaške bajke, tako priljubljene med njimi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.