Grega Repovž

Grega Repovž

18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Janša ima prav

Janez Janša ima prav. Slovenija je država prvorazrednih in drugorazrednih državljanov. So državljani, ki si lahko privoščijo čisto vse, pa se jim nič ne zgodi. In preostali, ki plačajo za vsako najmanjšo napako. Celo za tiste, ki jih ne storijo – dovolj je, da jih obtoži Janša, pa bodo vsi raje prikimali, kot se mu zamerili. In ta psihoza ni od včeraj, traja že 25 let.

A vrnimo se k prvorazrednim in drugorazrednim. Si je sploh mogoče predstavljati škandal, ki bi izbruhnil, če bi se razvedelo, da je na primer stranka francoskega predsednika Emmanuela Macrona Naprej, republika od SMC Mira Cerarja odkupila deleže v njenih različnih medijskih podjetjih in da je tako SMC prišla do dveh milijonov evrov? Pustimo ob strani dejstvo, da nobena stranka razen SDS nima v lasti podjetij. Pustimo to kot zgodovinsko dejstvo vnemar. Seveda bi najprej vsi opazili, da gre dejansko za prikrito financiranje Cerarjeve politike in stranke. Da gre torej za izigravanje slovenske zakonodaje, ki izrecno prepoveduje financiranje političnih strank iz tujine. A to bi bilo le prvo vprašanje. Drugo bi bilo še pomembnejše: mar lahko še vidimo Cerarja kot suverenega in samostojnega politika, ki ni podrejen neki tuji sili in politiki? Rekli bi, da se je Cerar prodal. In če bi Macron pri tem nastopal avtoritarno in bil vprašljiv politik, bi se spraševali, ali ni Cerar storil s tem nekakšne kolaborantske poteze, se podredil neki tuji sili, izdal narodne interese v zameno za denar? Kaj pa je drugega kolaboracija? Hujše ne more biti. Mar tega pravkar ne preiskuje ameriški FBI? Mar ni to tisto, zaradi česar so oči ameriških preiskovalnih organov uperjene v ameriškega predsednika Donalda Trumpa – ker obstaja močan sum, da je v zameno za pomoč pri volilnem naskoku izdal ameriške nacionalne interese in da ima lahko Rusija nanj vpliv, ki ga ne more imeti na suverena? V politiki ne obstaja nič hujšega kot to. Pač to je veleizdaja, za to gre pri Trumpu.

In tako bi bil obravnavan tudi Cerar – kot veleizdajalec, ki je prodal državo.

A financiranje političnih strank je togo urejeno iz še enega razloga: da je zagotovljena enakopravnost političnih subjektov, da se ne more zgoditi, da bi ena stranka nastopila na volitvah z nesorazmerno velikim proračunom, ki bi bil že tako visok, da bi že zaradi velikosti same imel vpliv na izid volitev. Če bi namreč Cerar razpolagal pred volitvami z dvema milijonoma evrov dodatnih sredstev za kampanjo, bi imel dejansko na voljo več denarja, kot ga potrošijo na volitvah vse politične stranke.

Kampanjo bi lahko začel že nekaj mesecev pred preostalimi, polepil državo s plakati in organiziral najrazličnejše manjše in lokalizirane kampanje. Lahko bi najel dodatnih dvajset profesionalcev, ki bi delali zanj. Naredil kopico strankarskih medijev. Dva milijona evrov je ogromen denar – za kampanje toliko potrošijo največja podjetja v državi, pa še ta skozi celotno leto. In če bi se to razvedelo, bi bilo zelo malo možnosti, da bi Cerar to preživel. To bi bil škandal, ki bi zaposloval vse medije od jutra do večera. In prav bi bilo tako.

Čisto vse, kar smo našteli, se dogaja pred našimi očmi, le akterja sta druga. Pač SDS in Janez Janša in na drugi strani madžarski premier Viktor Orbán in madžarska država. Da, država. Vse, kar smo napisali, je javno razkrito – a ker gre za SDS, se tega dejansko skoraj nihče ne upa problematizirati. Ne zato, ker ne bi bilo narobe, ampak ker gre za Janšo in SDS. Pač, ker vsak lahko pričakuje vsaj diskreditacijo. In ker ni izključeno, da bo Janša vseeno prevzel oblast po volitvah, toliko bolj. Pri čemer Orbán ni demokrat kot Macron (pa bi bilo to prav tako nesprejemljivo), ampak človek z zelo jasnim načrtom: širjenje vpliva Madžarske čez njene meje. Orbán javno sanja o veliki Madžarski – in kar se je včasih osvajalo z vojsko, se danes drugače. Z denarjem in investicijami, z močjo samo. V tem primeru gre za uveljavljanje zelo posebne, nedemokratične politike, po profilu zelo blizu tistim režimom, ki jim je v prejšnjem stoletju uspelo pahniti Evropo v njena najhujša obdobja. In tudi takrat so bile na eni strani države protagonistke in države, v katerih so ti protagonisti našli voljne politike in politične stranke. Mar ni zanimivo, da so tisti, ki so polni ust domovine in nacionalnega, tako hitro pripravljeni na tovrstno sodelovanje?

Ne trdimo, da se zgodovina ponavlja, trdimo pa, da gre za procese, ki jih demokratična Evropa opazuje z zelo veliko zaskrbljenostjo in tudi opozorili. In mar ni neverjetno, da se vse skupaj odvija pred našimi očmi in celo v naši državi? Novinar Borut Mekina v naslovni temi popisuje, kako si Orbán čisto enako postopoma podreja Makedonijo – a začuda so makedonski organi pregona na nogah in preiskujejo ravnanje lastnih oblastnikov, v Sloveniji pa ta tema ni bila niti enkrat v nobeni izmed osrednjih oddaj javne televizije.

Da, Janša ima prav. Res ima prvorazredno obravnavo. In nedotakljivost si je zagotovil z dolgoletnim širjenjem nestrpnosti in strahu. Ja, strah deluje. Pa preračunljivost tudi. Na Madžarskem je to koncept vladanja. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.