Janko Lorenci

Janko Lorenci

18. 5. 2018  |  Mladina 20  |  Kolumna

Razpotje

Nevarnosti večjega zla

Slovenija se z letošnjimi volitvami, kakorkoli se bodo končale, čez noč ne more radikalno spremeniti. Pred tem nas varujejo (ali pa nam to branijo, če mislimo na spremembe na boljše) osnovno razpoloženje v deželi, stopnja materialne razvitosti, razmerja političnih sil, proporcionalni volilni sistem, ki nujno zahteva koalicijske vlade, pa tudi članstvo v EU.

Vendar je Slovenija, enako kot vsa Evropa in Zahod, v fluidnem, negotovem stanju. Stvari se lahko prevesijo v zelo različne smeri. Osnovno politično razpotje ima znova staro oznako: bo vlado vodil kriminaloidni skrajni desničar ali kak demokrat. Če jo bo prvi, so lahko že srednjeročne posledice hude. Treba si je priznati, da imamo resne notranje sovražnike.

Nov mandat SDS, stranke, ki že dve desetletji histerizira družbo in si pri tem nadeva patriotsko in socialno krinko, bi prinesel pospešeno privatizacijo, hiranje javnih služb, večjo neenakost, spodkopavanje sodstva, naskakovanje medijev, zbližanje z višegrajci, manjšo možnost, da Slovenija postane članica jedrne skupine EU. Slovenija ima že dolgo svojega trdorokca, ki tudi iz opozicije deluje razdiralno.

Ankete govorijo, da je Janša prvi kandidat za premierski položaj. To lahko prepreči volilni razplet, ki njegove stranke ne bi postavil na prvo mesto ali pa – verjetneje – njen neuspeh pri sestavljanju koalicije. V Franciji in Nemčiji so možnost, da bi prišla na oblast skrajna desnica, vnaprej preprečili z odločitvijo zmerne politike, da z ekstremisti ne bo sodelovala. Ta možnost se zdaj nakazuje tudi v Sloveniji: skoraj vse parlamentarne stranke koalicijo s SDS zavračajo. Jim lahko verjamemo? Kdo bi se lahko Janši po volilni nedelji stisnil v objem in mu omogočil morebitni vzpon na oblast – to je osrednje vprašanje volitev.

Zanesljiv kandidat za to je samo Toninova NSi. Zamenjava na njenem vrhu je bila izpeljana predvsem zato. Stranki sta si tudi sicer blizu, nadpovprečno neoliberalno usmerjeni (obe bi nižali davke, klestili javni sektor, pozasebljali zdravstvo itd.) in s tem lažno domoljubni. NSi ni skrajna kot SDS, toda Toninova drža je neprimerno bolj podobna Janševi kot drža Novakove.

A samo koalicija z NSi je za nov mandat SDS premalo. Se lahko za objem odloči Erjavec? Z Jankovićem je sklenil kilavo protijanševsko zavezništvo, vendar se pri Erjavcu nikoli ne ve. Če se bosta z Janšo nujno potrebovala, se bosta vzela. Toda tudi trojček SDS-NSi-DeSUS bi bil za vladanje najbrž še vedno prešibek.

SMC v Janševo koalicijo ne bo šla. Cerar je zelo zaostril retoriko proti SDS in v glavnem mu lahko pri takih rečeh verjamemo. Morebitni skušnjavi se bo uprl laže, če se še ne dojema kot poklicni politik. Koalicija z Janšo bi njegovo stranko razklala.

SD povezavo s SDS izrecno zavrača. To je sicer dokaj ovinkasta stranka z lepšo retoriko kot prakso. Vendar lahko Židanu v tem pogledu verjamemo že zato, ker bi se tudi njemu članstvo sicer uprlo.

Edina stranka, za katero lahko mirno rečemo, da je proti zavezništvu z Janšo zares imuna, je Levica. Nasprotje tega je Šarčeva stranka. Kamničan z vsem, kar počne, potrjuje, da so novi obrazi po definiciji uzakonjeno volilno hazardiranje. Da bi zmagal in postal premier na ta način, je malo verjetno. Vendar bo najbrž prav on odločal, ali bo nova koalicija leva ali desna. Zato ga tekmeci po malem naskakujejo, a mu hkrati tudi prizanašajo.

Njegovo govorjenje o koaliciji s SDS je izmuzljivo, kot je izmuzljiv njegov politično-nazorski profil. Če bo Janša zmagal, bo Šarcu za koalicijsko partnerstvo ponujal veliko – vse razen premierstva. Trdnega notranjega prepričanja proti sodelovanju z Janšo Šarec po vsem videzu ne premore – ne na ravni osebnosti ne na politično-ideološki ravni. Če to drži, utegne po volitvah na predvolilno nasprotovanje zvezi z Janšo pozabiti. A tu je še en, morda odločilen razmislek: če bo LMŠ za SDS druga najmočnejša stranka, lahko po propadu Janševega mandatarstva Šarec premier postane sam. Še ene take priložnosti ne bo imel nikoli več. Skratka, za Janšo je Šarec v isti sapi nepogrešljiv zaveznik in najhujši tekmec. Pomembno za Šarčevo odločitev pa bo tudi to, da bi se v koaliciji z nejanšo uveljavil bistveno laže kot v koaliciji s SDS. Tako se tudi ne bi dolgoročno diskvalificiral, saj velika večina slovenskih volivcev Janši trajno nasprotuje.

Kdor se ima za demokrata in spodobnega posameznika, Janše ne more voliti ali z njim paktirati. Saj gre za človeka, ki je bil pravnomočno obsojen, ki kar naprej sumljivo posluje z denarjem, ki nenehno laže, zmerja novinarke za prostitutke, kliče v deželo tuje upravitelje (trojko), straši, grozi, manipulira itd. In nikakor ne dela v korist večine. Če ga kljub temu še naprej voli toliko ljudi, je jasno, da je zmeda v družbi velika, da se bolj kot z glavo reagira s trebuhom, da mediji slabo opravljajo svojo vlogo, da smo v marsičem tudi izdelek mednarodnega okolja z njegovimi zelo mešanimi vplivi. Poglavitni razlog za Janševo trdoživost pa je, z izjemo Levice, seveda preostala etablirana politika. Če bo hotela preživeti, se bo morala temeljito demokratizirati in postati bolj socialna, saj prav ona s svojim delovanjem Janšo sproti oživlja. Šele to lahko izniči njegov urok (ali urok njegovega naslednika).

Kakorkoli obračamo, vsi naši politiki kljub vsemu niso enaki. Zato je normalno, da se še naprej odločamo za manjše zlo. In zato ima Janša, večje zlo, gledano scela, mršave možnosti, da postane premier še tretjič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.