Strah pred razpadom

Evropski proračun je dejansko ciljan investicijski sklad

Razprava o proračunu EU za naslednje finančno obdobje (2021– 2027) je politično eksplozivna mešanica domala nerešljivih ekonomskih zadreg. Tiči v močvirju ekonomskih omejitev zaradi izstopa VB, pa novih razvojnih in varnostnih prioritet in nujnih prerazdelitev sredstev med sedanjimi porabniki. Proračun hkrati dokazuje, da EU ni sposobna pametnega dogovora o svoji prihodnosti. Dobili naj bi sodobnejši, preglednejši in učinkovitejši proračun kot v preteklosti, toda dejansko ohranjamo vse stare napake. Politične možnosti za ekonomski zasuk proračuna so majhne, najverjetneje gre za zadnji proračun EU v takšni obliki.

Proračun EU je čuden političnoekonomski zvarek, povsem neprimerljiv z običajnimi proračuni držav članic. Njegov obseg je izjemno majhen, večino prihodkov so prispevki članic, poraba je fiksirana, proračun letno uravnotežen. Igra številk je zgovorna. Proračun meri okoli bilijon evrov za sedem let, na leto povprečno 160 milijard, kar je nekaj nad odstotkom letnega BDP-ja in dvema odstotkoma vseh proračunskih sredstev članic. Prevara obsega je očitna. Sedemletni proračun bi moral biti nekako na ravni letnega. Sedem odstotkov BDP-ja bi omogočal letno delovanje fiskalne unije.

Evropski proračun je dejansko ciljan investicijski sklad. V obdobju 2014–2020 namenja 72 odstotkov (721 milijard) za skupno agrarno in razvojno kohezijsko politiko. V nasprotju z državnimi proračuni ni namenjen financiranju evropskega javnega servisa, socialnim transferjem in stabilizacijski makroekonomski politiki. Proračun temelji na tehnokratskih pravilih, struktura porabe se spreminja v desetletjih, letno se ne more prilagajati cikličnim spremembam. Skratka, evropski proračun niti po obsegu niti po svoji vlogi ne more delovati kot nosilec fiskalne politike EU. Evropski proračun nima lastnih virov, financira se večinoma iz proračunov članic. Te pa zanima zgolj njihov neto položaj, koliko dajo in kaj dobijo.

Zato nasprotujejo njegovemu povečanju, ker bremeni njihove domače proračunske izdatke. Preprosto, kriza in čas po njej sta razgalila vso mimikrijo in nemoč evropskega proračuna.

Če želimo ohraniti EU, potrebujemo drugačen obseg in strukturo proračuna, pa tudi aktivnejšo stabilizacijsko vlogo. V krizi je postalo jasno, da EU potrebuje enotnejše, centralizirane in učinkovitejše vzvode fiskalne politike. Toda želena fiskalna unija zahteva bistveno večji proračun, njegovo letno prilagodljivost, možnost zadolževanja. Za zdaj to vlogo namesto proračuna prevzema evropski stabilnostni mehanizem (ESM). Podobno dilemo je potrdil brexit, saj je VB vplačevala skoraj desetino proračuna, na leto neto 10 milijard evrov. Toda večina ne želi nadomestiti finančne luknje VB. In na koncu gre za nove prioritete, kot so varnost, migracije, varovanje meja, skupne investicije, Erazmus +, morda nova širitev … To pomeni prerazdelitev proračuna na račun obstoječih programov, zlasti agrarnega in kohezijskega, kar vzbuja silovit politični upor. Vsi so proti vsem, zato bo na koncu sprememb spet prevladal status quo.

Evropski proračun tiči v prisilnem jopiču sedemletnega finančnega načrta (MFF) in zacementiranih političnih interesov. Montijeva reformna skupina (HLGOR) je v imenu evropske komisije konec leta 2016 zgodbo obrnila. Temelj sprememb so novi avtonomni viri in ne poraba, proračun moramo povečati, ne da bi prizadeli interese članic. Hkrati pa je proračun treba obrniti k ljudem, spremeniti način odločanja o njem. Toda sklepe Montija podpirata Italija in Luksemburg, drugi molčijo ali so proti. Junckerjeva komisija je vmes iznašla pragmatičen odvod, finančni inženiring prek različnih strateških skladov. Toda to je v nasprotju s temeljnimi načeli proračunske politike in njeno legitimnostjo, kolikor sploh obstajata.

Novi predlog v višini 1135 milijard nadomešča britanski izpad in nekaj dodaja, z njim se strinjata Francija in Nemčija, nasprotujejo Danska, Nizozemska, Avstrija … Neto plačnice so načeloma proti povečanju, neto prejemnice za, prve so za več transferne unije, druge za fiskalno odgovornost članic. Francija, Italija, Poljska, Irska … nasprotujejo znižanju agrarnega dela (CAP), periferni blok (EU-10 in PIGS) je proti kohezijskemu zmanjšanju. Poljska, Madžarska, Slovaška so proti pogojevanju neto izplačil glede spoštovanja drugih zavez (človekove pravice, begunske kvote …). Potem so tu javne dobrine, ki jih članice ne morejo zaščititi same (varnost, migracije, podnebje, energija, naravni viri …), pa tudi delovanje EU kot globalne sile nasproti ZDA, Kitajske, Indije, Rusije … In ne nazadnje, dejanski proračun EU je že dve leti za desetino nižji od načrtovanih, ker ni dovolj vplačil. Kateri proračun torej, za koga in za kakšno EU?

Nove prioritete zahtevajo nove vire, nova poraba bolj demokratične vzvode nadzora, negotovost večjo fleksibilnost. Sedanji proračunski okvir smo določali sredi krize dve leti in prišli do skromnega kompromisa. Današnji obeti so podobni. Če bi našli nove finančne vire (obdavčenje izpustov, ogljika, finančnih transakcij, digitalnega biznisa multinacionalk …), bi lažje povečali proračun. Če bi nacionalne interese podredili EU na globalni ravni, za multilateralni svet z napredno vizijo kozmopolitske Evrope, bi lažje presegli nacionalizme. Če bi EU uveljavili kot skupnost, ki deluje na principu »dvosmerne ulice« (Oettinger), solidarnosti in konkurence, socialne in ekonomske unije, bi hitreje dosegli konsenz. Tudi scenariji v Beli knjigi imajo vsak svojo proračunsko vizijo. Reformni status quo vodi v ekonomsko pogubo, radikalnejši premiki pa v politično vojno.

Za zdaj so vsi proti vsem, na koncu bodo spremembe minimalne. Montijeva reforma je obetala, toda propadla. Proračun EU je pač podoba EMU, ta pa EU. Oboje povezuje strah pred razpadom, ne pa proračunski kvas skupnosti. Evropske volitve 2019 bodo morda zadnje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.