Grega Repovž

Grega Repovž

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Kdo bo premier?

Do volitev je slabih deset dni in mogoče je tvegati z oceno izida: na njih bo največ glasov osvojila SDS. Predsednik republike Borut Pahor bo brez dvoma dal mandat za poskus sestave vlade Janezu Janši.

Seveda je to povolilna tema, a velja o njej pisati že zdaj – ker drugače se nekatere neumnosti tako hitro primejo, da jih ni več mogoče odstraniti, vsi pa jih ponavljajo kot navite urice. Tako kakor na primer danes poslušamo, da ima NSi dober gospodarski program. Prvič, ni dvoma, da večina izrekovalcev – mislimo na te v javnem prostoru – programa NSi ni brala. In drugič – kaj pa je dobrega na tem programu? Kdo ga je pisal? Ljudje, ki jih štejemo med politične jastrebe, nikoli pa med ekonomske poznavalce. Znižali bodo davke (kar pač vedno koristi bogatim), zmanjšali obremenitve podjetij (kar pač koristi bogatim), zmanjšali stroške države (kar pač koristi bogatim). Kaj je dobrega v tem programu? Kaj naj bi bilo sodobnega v tem programu? Nič, ponavljanje starih neoliberalnih rešitev, ki jih že od devetdesetih let vzhodnoevropskim državam ponujajo zahodni kvaziguruji, ki gledajo na ta del Evrope skozi interese svojih držav, torej dostopnosti trgov za njihove družbe in naložbenike. Naslednja razvpita resnica, ki jo danes ponavljajo mnenjski voditelji in tudi del političnega razreda, je, da je težava SDS le njen predsednik. Nekateri celo govorijo, da bi bili pripravljeni sodelovati s SDS, če je ne bi vodil Janša. Res? In kdo so ti izjemno normalni, uravnovešeni ljudje, ki jih kot take prepoznavajo v SDS? Branko Grims? Vinko Gorenak? Eva Irgl? Milan Zver? Jelka Godec? Je med temi ljudmi in Janšo res kakšna razlika? Seveda je ni. Od kod torej misel, da naj bi bili ljudje, ki predstavljajo vrh SDS, drugačni od Janše, zmernejši? A se ta »resnica« kar vrti. In vedno znova jo kdo ponovi.

Toda vrnimo se na izhodišče. Ko bo Pahor (najverjetneje) podelil mandat za sestavo vlade svojemu dolgoletnemu tovarišu (no, res sta stara tovariša, izmed vseh predsednikov relevantnih strank sta bila le onadva člana Zveze komunistov Jugoslavije), se bo začelo pojavljati in nato utrjevati, kako bi bilo nelegitimno, če stranke ne bi bile pripravljene sodelovati z zmagovalcem volitev (posebej pozorni bodite na goste Rosvite Pesek in Uroša Slaka). Češ, vendar mu je največ volivcev namenilo podporo, to bi bilo zanikanje njihove volje. A da ne bo pomote – da, točno to je to. Šlo bo za nasprotovanje volji teh volivcev, da se v Sloveniji na oblast zavihti radikalna desnica, da se uveljavi politika izključevanja in sovraštva – pa četudi bi to politiko podpiralo 30 odstotkov volivcev. In to je najlegitimnejša pravica vseh političnih akterjev. Da rečejo ne neki politiki. No, če bo podpora tako visoka, nas bo lahko resno zaskrbelo. Predvsem tiste, ki so dopustili, da se je ta grozoviti jezik izključevanja, laži, podtikanja itd. tako prijel, da so ljudje postali tako dovzetni za te preproste odgovore na družbena vprašanja.

Mimogrede: se je Pahor kaj oglasil, ko je videl rasistične in šovinistične izpade SDS? Je rekel, da taka politika ne spada v normalno državo? Se je oglasil, ko je izvedel, da kampanjo SDS večidel posredno financirajo ljudje iz kroga predsednika sosednje države, ki ima nedvomne in jasne interese v Sloveniji, morda ne ozemeljske, geostrateške pa?

Prav neverjetna sta molk in sprijaznjenost z lažnimi novicami in najgršimi propagandnimi prijemi, ki jih uporablja SDS. Stranke so se šele v zadnjih dneh zbudile – očitno pod vplivom tega, kar kažejo javnomnenjske ankete – in se začele odzivati na laži, ki jih širi SDS. Kot bi čakale, da kdo drug opravi to delo zanje. Tudi civilna družba je bila kot onemela: kakor bi zgolj čakala, da vse skupaj mine, da se zbudi, ko bo more konec. Kot bi ne imeli lastnih izkušenj in izkušenj iz vse Evrope: pač, populistično politiko je treba grobo zavrniti in jo razkrinkavati. Druge metode, žal, ni.

A morda je skrb odveč: ko je v teh dneh začelo krožiti vabilo na demonstracije proti politiki sovraštva, ki bodo pred parlamentom v četrtek, 31. maja, je postalo jasno, da je ta država kljub vsemu normalna. Da tudi tukaj obstaja civilna družba, ki se na takšne anomalije – danes resda prisotne po vsem Zahodu – odzove. Ker bi bilo res grozno, če bi bili edina evropska država, ki bi odšla na volitve, ne da bi bil vsaj en shod proti skrajnemu populizmu, za katerega smo mislili, da smo z njim že opravili enkrat za vselej.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.