Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Dva leva

Gulyásfasizmus

(izboljšan Grimsov recept)

»Predstavnik SDS-a Branko Grims je na vprašanje, ali bi stranka podprla bančno unijo, odgovoril, da Evropske unije ne bo krojil proračun, temveč ilegalne migracije in proces radikalne islamizacije Evrope, zato si bodo v SDS-u prizadevali za zaščito meje in zagovarjali politiko, da noben migrant ne pomeni varne Slovenije. Grims je mnenja, da bi zavarovanje meje pomenilo tudi prihranek, saj je, kot je dejal, več kot 120 milijonov evrov Cerarjeva vlada namenila migrantom, obenem pa 300 milijonov evrov za nevladne organizacije, kot je Mirovni inštitut.«
— Branko Grims razkriva fašistoidno naravo stranke SDS (MMC TVS 17. 5. 2018 )

»Volitve ne rešijo nobenega vsebinskega vprašanja, pač pa rešijo vprašanje, kdo jih bo reševal.«
— Giovanni Sartori, italijanski politolog

Se še spomnite Madžarske v eri poststalinističnega režima Jánosa Kádárja? Kádár sicer ni bil liberalen kot njegov naslednik v izdihljajih enopartijskega režima, Imre Poszgay, a je s svojskim načinom avtonomije zagotovil Madžarski znosno življenje, v katerem je bilo sicer bistveno manj prostosti kot v liberalnosocialistični Jugoslaviji in še zlasti Kučanovi Sloveniji, bile pa so bolj kot drugje v Vzhodni Evropi polne mize in sklede. Zato so Kádárjev režim popularno imenovali golažkomunizem. Golažkomunizem je bil posledica kompromisa. Madžarska je bila lojalna članica Varšavskega pakta in je kot taka denimo brez omahovanja sodelovala v zatrtju praške pomladi 1968 in tudi ni problematizirala temeljnih postulatov enopartijske ideološke platforme, da bi lahko ohranjala relativno notranjo avtonomijo in neavtoritarnost. In danes Orbánova Madžarska obrača star ideološki recept v nekakšno različico »golažfašizma«, tj. visoka stopnja avtonomije navzven (ignoriranje zavez do EU) ter avtoritarnost navznoter. Recept uspešno izvaža celotni višegrajski soseščini, še zlasti pa Janši in njegovim sledilcem v Slovenijo. Ne brez razloga in ne brez korenin. Orbán je začel politično pot kot navdušen prorežimski mladinec in bil funkcionar partijskega podmladka (Kommunista Ifjúsági Szövetség – KISZ). Po diplomi se je zaposlil na ministrstvu za kmetijstvo in prehrano vlade takratnega enopartijskega režima in tam ostal vse do jeseni 1989, ko se je tik pred razpadom sistema razšel s partijo ter se zaposlil v Sorosevi fondaciji. Soros, ki ga danes Orbán razglaša za nacionalnega sovražnika št. 1, ga je septembra 1989 poslal na študij v Oxford na Pembroke College. Od tam se je kot kvalificiran novi demokrat vrnil naravnost v medtem demokratizirano madžarsko politično krajino. Ni kaj, Orbánova politična socializacija je bila na moč podobna Janševi. In njegov golažfašizem je vzorčen recept za vzpostavljanje avtoritarnega, nesolidarnega in sebičnega režima znotraj formalnega demokratičnega ustroja države članice EU. Zato je tako privlačen za Janšo, njegovega oprodo Grimsa ter vse sledilce in vernike. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je tudi Janševa politična vizija načrt slabih namenov, kot jih vsak dan demonstrira in realizira njegov vzornik Orbán.

Zato je ne samo perverzna, ampak tudi nevarna strategija ekvidistance in ekvivalence v politični kampanji etablirane politične levice! Torej strank, ki nagovarjajo levo volilno telo ne glede na lastne preference in orientacije. Namreč, na sicer ne prav spretno napoved antijanševske koalicije s strani Jankovića in Erjavca so pri Židanovih in Cerarjevih odgovorili, da resne stranke pač ne gredo v negativno kampanjo; kampanjo proti neki osebi ali projektu, ampak v afirmacijo lastnega pozitivnega programa. Kaj res? Mar ni zgodovina evropskega parlamentarizma in predsedniških tekem polna primerov združevanja oziroma projektnega skupnega nastopa onkraj medsebojnih razlik, ko je treba ustaviti pohod mračnih sil? In, na žalost, tudi slabih zgodb, ko do tega minimalnega soglasja in sodelovanja ni prišlo. Najbolj drastičen primer so morda predsedniške volitve v Franciji leta 2002, ko je prvak ultradesne nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen v prvem krogu z drugega mesta presenetljivo izrinil favoriziranega socialista Lionela Jospina. Ker je bila po prvem krogu tudi med vodilnim Chiracom in Le Penom minimalna razlika, je nastala panika. Zato se je liberalna Francija poenotila onkraj siceršnjih razlik. Socialisti, levičarji in liberalci so tako »en bloc« podprli konservativnega Chiraca, ki je zato v drugem krogu zmagal s kar 82,2 % glasov. In peta republika je bila rešena. Podobne scenarije poznajo na Nizozemskem, v Avstriji in še kje. In skupna značilnost vseh zgodb je, da ko je demokracija ogrožena, skupni nastop, skupna akcija ne pomeni anuliranja siceršnjih razlik, ampak nasprotno, ohranjanje možnosti, da razlike lahko živijo. Prevedeno v naše prilike: šele osamitev Janeza Janše kot možnega prevzemnika oblasti vzpostavi možnosti za ukvarjanje z vsebinskimi vprašanji v naslednji legislaturi.

Zato naj si vsi tisti v politiki in tudi medijih, ki poskušajo na nevtralističen način obravnavati antidemokrata in avtoritarca Janšo, v volilnem spopadu odgovorijo, ali jim ni bila Janševa demokratura med letoma 2004 in 2008 ter 2012 in 2013 zadostna šola. Ali menijo, da je Janša zadovoljivo pojasnil denarne tokove v trgovini z orožjem? Ali je sprejemljivo, da se nekdo, ki želi prevzeti vajeti države, sistematično izogiba sodnim pozivom in narokom in še priporočenih pošiljk ne sprejema; ki sodnih sporov in obtožb ne rešuje v sodni palači, ampak pred njo?

Je lahko predsednik vlade ali koalicijski partner nekdo, ki ponareja dokumente, zlorablja osebne podatke in družbene medije? Je lahko predsednik vlade ali koalicijski partner nekdo, ki ima težave s pojasnjevanjem izvora premoženja; ki po obvodih dobiva denar za kampanjo iz sosednje fašistoidne države; ki po optimistični varianti najema za delovanje stranke in kampanje t. i. mafijske kredite od fizičnih oseb (!), po pesimistični pa prek fiktivnih kreditov pere lasten denar? In za teatralno vrnjen denar še danes ne vemo, kam je bil nakazan ... To so vprašanja za Cerarja, za Židana, za Šarca, za Dobovška, za novinarje in vse, ki pravijo, da jim je mar, kje živimo in kdo to državo vodi. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.