Marcel Štefančič jr.

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

Deadpool 2

Deadpool 2, 2018, David Leitch

zelo za

Komedija leta.

»Deadpool 2 je družinski film,« pravi Deadpool (Ryan Reynolds), manično-depresivni, anarho-cinični, burleskno-narcistični, brutalno-agonični, vigilantsko-iznakaženi, stravmatizirani, mutirani, ne ravno čisto heteroseksualni superjunak, ki umira za redko boleznijo, a izgleda kot tip, ki je izumil cool. Toda če hočeš izgledati cool, moraš najprej pobiti nekaj ljudi. Je to kapitalizem? Ali družinski film? V družinskih filmih na začetku vedno nekdo umre – spomnite se le Bambija (mama) ali pa Levjega kralja (oče). In Deadpool ne bi bil genialni jackass popkulture, če temu spisku ne bi dodal še Žage 7.

Potem – po nepričakovani smrti svoje zaročenke (Morena Baccarin), s katero se je hotel ravno ustaliti in živeti srečno do konca svojih dni (da takšno načrtovanje happy enda v filmih ni dobra ideja, ve vsak, ki je videl bondiado V službi njenega veličanstva) – se na kanistrih, polnih eksplozivnega goriva, samorazstreli. A po drugi strani: le zakaj se ne bi? Logan, v katerem Wolverine (Hugh Jackman) na koncu umre, je bil orjaški hit! In seveda: kritiki ga kar niso mogli prehvaliti! Deadpool, ki tokrat brez maske preživi več časa kot v prvem Deadpoolu (Ryan Reynolds je zdaj tudi koproducent in koscenarist, zato ni čudno, da ga je več videti), hoče biti ljubljenec kritikov, kar je za tako drag film presenetljivo. Obenem pa vemo, da ne more umreti, saj si vse rane vedno takoj zaceli. In četudi ga razbijejo, raztelesijo, raztreščijo ali razstrelijo, se regenerira. Hoče sicer umreti (itak ima raka!), a ne more. Superjunaki se zavedajo, da so superjunaki, toda ne zavedajo se, da nastopajo v filmu, da so torej filmski liki – Deadpool pa je superjunak, ki se zaveda, da nastopa v filmu. Tega, da je filmski lik, se tako dobro zaveda, da ve, da je Josh Brolin, ki igra Cablea, supervojaka iz prihodnosti, v zadnjih Maščevalcih igral Thanosa. Filmski lik pa ne umre zares. Tako kot Deadpool: saj umre, a ne zares. In nenehno nam daje vedeti, da je to le film, samo film in nič drugega kot film.

Zato hoče aplavz – in to za vsako svojo repliko. Zato tudi vsaka njegova replika deluje kot vic. In zato je obdan s samimi smrtno resnimi figurami, ki ne premorejo niti trohice smisla za humor, tako da njegov wisecracking res leti – tu je resnobni kiborg Cable (Brolin), ki se priklati iz prihodnosti, da bi »terminiral« Ognjeno pest (Julian Dennison), zlorabljenega, jeznega, maščevalnega, resnobnega najstnika, mutanta s pirotehnično »hibo«, ki bo v prihodnosti postal psihopat in pobil njegovo družino (Terminator redux), tu je resnobni ruski Kolos (efekti z glasom Stefana Kapičića), Deadpoolov kompanjon, tu je masivni, resnobni Juggernaut, tu je resnobni superjunaški, spolno nevtralni dream team (X-Force), ki ga s pomočjo avdicije – oh, in LinkedIna – sestavi Deadpool (enemu izmed »silnih« je ime Zeitgeist, kar pove vse) in ki postane ultimativni kozmični vic, tu je Peter (Rob Delaney), superjunak brez supermoči, in tu je Domino (Zazie Beetz), elegantna, eliptična, resnobna superjunakinja, katere supermoč je to, da ima vedno srečo. V Deadpoolu 2, superjunaškem filmu za tiste, ki ob superjunaških filmih zehajo, se lahko povsem jasno in nedvoumno prepričate, katera je Deadpoolova kronska supermoč: ne, ne to, da zna ubijati na sto načinov, da je ultrakinetičen in neuničljiv ter da mu nihče nič ne more (očitno je odkril »smrt smrti«), temveč retorična briljanca – neprestano brzostrelno govori, njegova usta so entuziastični, eksplozivni, fenovski perpetuum mobile, z besedami bliska, grmi, žge, dribla in strelja, njegove replike imajo težo akcijskih prizorov. Če štikla Do You Want to Build a Snowman, ki ste ga slišali v Disneyjevem Ledenem kraljestvu, ne razglasi za plagiat (štikel Papa, Can You Hear Me? iz filma Yentl je original), potem Može-X razglasi za rasiste, ki ne sodijo v #MeToo svet. Ja, Deadpool 2 je njegov stand-up. Ko govori in besediči (nikoli ne obmolkne!), izgleda kot amfetaminska Šeherezada, ki skuša z govorjenjem – s pripovedovanjem zgodb, hiperaktivnim fabuliranjem, okej, pokanjem vicev – pretentati in odgnati smrt. Obe smrti pravzaprav: svojo filmsko smrt in smrt franšize, v kateri nastopa. In zdi se, kot toliko vicev poči zato, da bi upravičil svoj obstoj. Sequeli običajno niso upravičeni do obstoja.

Ko pa se Deadpool brutalno norčuje iz superjunaških filmov, posebej Marvelovih (in Deadpool, najboljši filozof, največji cinefil, najhujši transgresivec in najlucidnejši komentator popkulture med superjunaki, je Marvelov superjunak!), in ko nesramno »blati« superjunaško filmarijo, ki ga hrani, vzdržuje in perpetuira (celo Kanado, kjer so ga snemali), se zdi, kot da skuša potrditi tezo, da »neuničljivi« kapitalizem, ki ne more umreti, pa četudi bi hotel, najbolj prosperira tedaj, ko žre samega sebe, potemtakem tedaj, ko se kreativno uničuje, ko se dekonstruira in ko nastopa disruptivno, kot metafilm. Toda Deadpoola, progresivnega, učinkovitega, nefiltriranega uničevalca, ki govori tako, kot drugi guglajo, pri večnem življenju ne ohranja le to, da zna z besedami, ampak to, da zna s filmi, ali bolje rečeno – to, da je videl vse filme tega sveta. Nič čudnega, da ima Deadpool 2, ne ravno reciklaža originala, bondovsko najavno špico (s štiklom Celine Dion, ki je v Titaniku pela oni odjavni štikel, ki je postal glasbena želja št. 1 na pogrebih).

Deadpool je v resnici videl toliko filmov, da je vanje vgrajen. Zato se filmskim in superjunaškim klišejem tako zlahka izogne – ali pa vas nanje vsaj še pravočasno opozori. Morda sarkastično in obešenjaško, a brez občutka krivde.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.