Marcel Štefančič jr.

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

Fantastična ženska

Una mujer fantástica, 2017, Sebastián Lelio

za

Prezir.

Hitchcockov Psiho nas najprej »prepričuje«, da je glavna junakinja Marion Crane (Janet Leigh), tatinska tajnica iz Phoenixa, ki pa to ni, saj jo iz filma kmalu vržejo, tako da kot glavni junak – in kot vir gledalčeve identifikacije – nastopi prijazni motelir Norman Bates (Anthony Perkins), v resnici morilski travestit, za katerega na koncu ugotovijo, da je »pošast«. Kaj je to, se sprašujejo. In Fantastična ženska, čilski film, dobitnik oskarja za tujejezični film, se začne kot Psiho: najprej nas »prepričuje«, da je glavni junak Orlando (Francisco Reyes), priletni lastnik tekstilne tovarne, ki pride v hotelski bar, kjer ponoči nastopa – poje – Marina (Daniela Vega), njegova transspolna muza, mujer fantástica. Nor je nanjo. Zaradi nje se je ločil od družine. Toda ljubezen je vzajemna. Tudi Marina je nora nanj.

Prizori nežne intimnosti, strasti in sreče to povedo na glas. Aretha Franklin – »You make me feel like a natural woman« – prikima. Problem je le, da takšna sreča v filmih ne traja – sreča je, še zlasti v »ženskih« filmih (spomnite se dobrih starih holivudskih melodram), le uvod v nesrečo. In res, ko Orlanda možganska anevrizma vrže iz filma, Marino v trenutku obkrožijo ljudje, ki jo imajo za »pošast«. Orlandova družina jo takoj izseli iz stanovanja, v katerem sta živela z Orlandom, bedenja ob njegovi žari ji ne dovolijo, na pogreb je ne pustijo, vzamejo ji psa in avto, ne pustijo ji, da bi žalovala, Orlandov sin jo opsuje (»peder in pošast«), Orlandova žena pa sikne: »Ko te gledam, ne vem, kaj vidim – himero.«

Za člane Orlandove družine, sveto prepričane, da so »normalni« in »naravni« in »urejeni« ljudje, je Marina »psiho«, toda bolj ko jo žalijo, ponižujejo in marginalizirajo, bolj sami izgledajo kot »psiho«, medtem ko se normalnost, s katero se ponašajo, kaže kot nekaj patološkega, sadističnega in grotesknega, povsem neprebavljenega, ožganega z napol telenovelističnim, napol fašistoidnim resentimentom, kot ultimativna razredna perverzija – Marina je »pošast« iz nižjega, delavskega razreda. Tako kot ne preseneča, da policist sumi, da je Orlanda umorila, tudi ne preseneča, da policistka sumi, da jo je Orlando zlorabljal – da bi lahko ljubezen prebila razredni zid, si ne morejo predstavljati. Toliko fantazije nimajo. Toda Fantastična ženska temelji prav na premisi, da Marina – vitalnejša od družbenega reda in »narave«, če hočete – ni žrtev. Kar pa je tudi logično – saj ne kandidira. A kamera ne dvomi, da je fantastična. (tudi Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.