Petja Grafenauer

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kultura

Obujena ljubezen

Razstava, ki je združila zelo samosvoja domača vizualna umetnika, Rona Preinfalka in Petro Varl

Gobelina Petre Varl z intervencijami Rona Preinfalka

Gobelina Petre Varl z intervencijami Rona Preinfalka

Piera Ravnikar je zadnja leta vodila vizualni program Kina Šiška, pred nekaj meseci pa je v bližini Cankarjevega doma odprla zasebno galerijo, kjer razstavljajo uveljavljeni in vzhajajoči umetniki. Prav zdaj je tam na ogled razstava Ljubezenska zgodba, na kateri se srečamo s podobami Zvezde in Odeona, junakov, ki sta slovensko likovno umetnost zaznamovala že v devetdesetih letih. Takrat ju je izrisala znana umetnica Petra Varl in znašla sta se vsepovsod, na papirju, stenah, pod spretnimi rokami njene mame pa leta 1996 tudi na gobelinih. Prav ti so zdaj spet na ogled, le da so nekoliko drugačni kot ob nastanku. Triindvajst let kasneje je nanje interveniral slikar Ron Preinfalk.

Preinfalk (letnik 1973), bolj znan po vzdevku Rone84, je umetnik, ki je drugače od večine generacije, rojene v sedemdesetih letih, ostal alter. Drugi so se zresnili ali pa vsaj delujejo tako, Rone pa v svojem bistvu ostaja tak kot pri petindvajsetih. Tudi njegova dela niso postala izčiščena, galerijska, konceptualna, ampak ohranjajo divjost in svežino.

Ob mami slikarki se je za risanje navdušil zgodaj in že v šoli neprestano ustvarjal, najpogosteje kar v učbenike. Študiral je slikarstvo, toda doštudiral šele pred leti. Že vrsto let pred akademskim svetom ga je spoznala javnost, ki se zanima za umetnost. Prvič je razstavljal leta 1997, a morda je še bolj kot po galerijskih predstavitvah znan po grafitarskih/ slikarskih intervencijah v javnem prostoru, njegov podpis Rone84 smo zasledili na številnih stenah. Ime, ki si ga je izbral, je hommage imenom, kakršna so si v osemdesetih letih nadevali grafitarji v New Yorku, kaže pa tudi njegov umetnostni interes. Veliko bolj kot skrb za kariero ga zanima ustvarjanje in nič čudnega ni, če njegova dela ostanejo na uličnih zidovih ali v skicirkah, prepuščena naključju.

Je umetnik, ki ustvarja nenehno, hitro in veliko. Med tehnikami pa ima najraje flomastre, a take, ki jih izdeluje sam. Rad tudi reciklira materiale, ki jih najde na podstrešjih in med kosovnim odpadom, v trgovinah iz druge roke ... Tako je pod vplivom francoskih grafitov in ameriškega popa razvil vizualni slovar, tako prepoznaven, da podpisa sploh ne potrebuje. Poleg del na papirju in platnu občasno še vedno ustvarja tudi grafite, za katere hrani najintimnejše zamisli. Pred petimi leti je izdal knjigo umetnika And the beat goes on in v njej na 350 straneh objavil izbor risb, ki so nastajale vse od leta 1998.

Približno sočasno, no, malo prej, leta 1995, se je v Ljubljani rodil projekt Urbanaria, ki je vizualno umetnost iz galerije poslal živet na mestne ulice. Pri njem je sodelovala tudi umetnica Petra Varl (letnik 1965), ki še danes navdušje s preprostimi, izčiščenimi likovnimi deli brez vsakršnih odvečnih linij – še posebej priljubljeni so njeni minimalistični črno-beli poljubi in objemi. Takrat je razvila lika Zvezde in Odeona in zaljubljenca sta v sodelovanju z oblikovalko Majo Gspan ljubezen začenjala in živela kar na mestnih zidovih. Videli smo ju denimo na Kongresnem trgu, o priljubljeni umetnini so pisali Milan Kleč in Andrej Rozman - Roza, pa tudi večina pomembnejših kritikov likovne umetnosti iz devetdesetih let. Zvezda in Odeon sta se zapisala v likovni spomin.

V delih Petre Varl sta nato živela naprej in domovanje našla tudi na gobelinih, ki so nastali za razstavo v francoskem mestu Sélestat. Varlova je gobeline pred leti podarila Preinfalku, ta pa jih je zdaj spet prinesel v galerijo. Obenem je napisal novo nadaljevanje znane ljubezenske zgodbe, izvezene na njih. Oziroma narisal. S flomastrom, seveda. Na tokratni razstavi ga Zvezda in Odeon »spominjata na vse ljubezni, ki so se v tem času izljubile, (ne)katere izmed njih tudi izgubile«. Sicer pa ju vidi kot »bitji, ki se spogledujeta, plešeta, sončita, drsata, vozita z motorjem in pri tem iščeta svoj prostor pod soncem ter nas opominjata na resnično bližino, sprejete odločitve, izgubljene priložnosti, drobne napake in pozabljene trenutke«.

Umetnike že od nekdaj privlači ustvarjanje z umetninami kolegov. Davnega leta 1953 se je ameriški slikar Robert Rauschenberg odpravil k takrat enemu najdražjih abstraktnih ekspresionistov Willemu de Kooningu, od njega dobil risbo, jo zradiral in razstavil kot svoje umetniško delo. V Ljubljani smo v preteklih letih videli več različnih načinov preslikavanja: od kritičnega, ko je Nina Slejko z belo barvo »popravila« Slanovega petelina, do kolegialnega, ko so Viktor Bernik, Žiga Kariž, Arjan Pregl in Sašo Vrabič slikali čez sliko, ki jo je ustvaril drug umetnik, Adrijan Praznik in drugi ustvarjalci so se zadnja leta sestajali v ateljejih in ustvarjali skupaj in še in še bi našteli primerov, ko se je umetnik lotil črt, risb in barv, ki jih je ustvaril umetnik pred njim, in umetnino s tem dodobra spremenil. Ljubezenska zgodba Rona Preinfalka seveda ni izbris, ampak prav nasprotno, očiten hommage Petri Varl in njenima junakoma.

Ron Preinfalk:
Ljubezenska zgodba
Kje: Ravnikar Gallery Space, Ljubljana
Kdaj: do 5. junija 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.