Grega Repovž

Grega Repovž

1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Pač Ne

»Slovenija ima v italijanskem predsedniku Mattarelli velikega prijatelja in zaveznika.«
—Borut Pahor, predsednik republike, v sredo, 30. maja 2018, za TV Slovenija

Če slovenski predsednik Borut Pahor uporablja diplomatski jezik – in seveda upamo, da ga –, potem zgornja na prvi pogled benigna izjava o prijateljstvu pomeni veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Italijanski predsednik Sergio Mattarella je namreč v nedeljo zavrnil predlog takrat še mandatarja populistične desne koalicije Giuseppeja Conteja, da minister za finance postane 81-letni Paolo Savona. Mattarella je dejal, da ni mogel podpreti takšne vlade, saj bi imenovanje Savone lahko pomenilo izstop Italije iz evrskega območja. Conte se je zato odpovedal mandatarstvu, s čimer je poskus evroskeptičnih strank Liga in Gibanje pet zvezd za oblikovanje vlade propadel. Mattarella je nato nemudoma mandat za sestavo vlade podelil ekonomistu Carlu Cottarelliju, ki nima podpore političnih strank. Ta naj bi oblikoval začasno vlado do predčasnih volitev, ki bodo jeseni ali najkasneje v začetku prihodnjega leta. Vodja italijanskega Gibanja pet zvezd Luigi Di Maio je seveda zahteval uvedbo postopka za odstavitev Mattarelle.

Seveda Mattarella ni vsega povedal – ker je diplomat. A namen njegovega manevra je bil jasen: želel je preprečiti, da bi s populistično vlado, sestavljeno iz radikalno populističnih strank, Italija zaplavala v nevarne vode ekstremizma. Požel je aplavz demokratičnega dela Italije in sveta.

Ko torej slovenski predsednik nekaj dni kasneje izpostavi, da vidi v Mattarelli velikega prijatelja in zaveznika, to lahko razumemo tudi kot jasno Pahorjevo podporo Mattarellovemu odnosu do skrajne desnice. No, to verjetno ne drži. Verjetno Pahor ni kaj dosti razmišljal, ko je izrekel ta stavek. A kljub temu velja prav ob tem primeru iz Italije opozoriti, da je slovenskemu predsedniku njegov italijanski kolega ta teden zelo jasno demonstriral funkcijo, ki jo opravlja. Mattarelli je to izkazal seveda tudi že pred volitvami.

A pustimo zdaj ob strani, kako bo ravnal Borut Pahor v naslednjih tednih – vseeno gre za človeka, ki je prevečkrat zavestno zamudil priložnost, da bi postal pravi državnik. Pomembneje se celo zdi uvideti nekaj drugega: da močna SDS in razdrobljena podpora strankam v centru dejansko prinašata možnost, da bi bila Slovenija ena prvih držav, ki bi dobila vlado, v kateri bi sodelovala nova levica, v slovenskem primeru Levica. Če namreč izjave predsednikov strank, da ne nameravajo v koalicijo z Janezom Janšo, držijo – in vsi po vrsti imajo razloge, da se ga v velikem loku izognejo, če ne želijo biti le paravan za orbanizacijo države – bo koalicija z Levico nekaj, čemur se ne bodo mogli izogniti. In prav to bi Slovenijo spet postavilo med naprednejše evropske države.

Zakaj to trdimo? Iz preprostega razloga: ker nova levica, pa čeprav le kot ena izmed strank v koaliciji, prinaša tako drugačne ideje in razmišljanje, kar je ne nazadnje pokazala že zgolj s šestimi poslanci v državnem zboru, da v temelju spreminja naravo politike, kakršna vlada po vsej Evropi zadnje desetletje. In čeprav bo le ena stranka v koaliciji, bo preprosto silila ostale v drugačno razmišljanje – ne nazadnje tudi zato, ker gre za edino stranko, ki je dejansko podkovana v sodobni politični misli (to ni izrečeno kot pohvala Levice, ampak prej kot graja preostalih strank).

Naj torej delujejo nekaj dni pred volitvami stvari še tako črne, naj obet skrajno desne vlade deluje še tako verjeten, hkrati morebitna visoka udeležba na volitvah kljub razpršenosti glasov lahko prinese bolj levo vlado, kot smo jo sploh lahko pričakovali – pač vlado, v kateri bo tudi Levica. Ob morebitni drugačni razporeditvi moči – šibkejši SDS – bi se Levice zelo verjetno vsi izognili, ker je nekakšna slaba vest neoliberalnemu duhu, ki preveva slovensko politiko. Seveda pod pogojem, da bo Levica dobila dovolj močno podporo volivcev oziroma dovolj poslanskih mest, da ne bo irelevantna za sestavljanje koalicije.

A ne gre le za Levico. Moč radikalne desnice, torej SDS, deluje treznilno na ves normalen politični prostor. Ne gre namreč zgolj za radikalnost, gre za sovraštvo, za napad na način življenja, na to, da se med seboj spoštujemo in toleriramo, ne glede na drugačnost in različnost. SDS je dejansko grob napad na družbo. In temu agresivcu, pretepaču, buliju je pač treba kolektivno reči ne. In tako je ta trenutek razdeljena Slovenija. Na agresivce in tiste, ki temu rečemo ne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.